ronja
|
Hm, ne vem, meni se pa tak luštno zdi, ko otroci okoli divjajo! Mislim, ne samo moji, na sploh otroci: tista radost in nekontroliranost, ki jo samo pri otrocih vidiš... ma, meni je to luškano! Nikoli me ni motilo, tudi ko nisem imela otrok ne - navadno sem se začela z njimi igrat, če je bila možnost . Vem, da niso vsi taki in da nekatere ljudi to moti... Ampak vseeno se mi zdi malo mimo pričakovat od 2 letnika, da bo pri miru sedel in čakal! Edinkrat v življenju lahko takole divjajo okoli, pa da bi jim zdaj to vzela? nisem nora! Ne bom pa pozabila, ko smo bili na morju in sta se špricali pri vodi. Je bilo spet - joj, pazi. Ne špricajta se tam, pojdita malo bolj sem, tam so ljudje... Pa mi pravi ena starejša gospa(ne vem, okoli 70): gospa, pustite ju, naj uživata. Kje pa bosta, če ne na morju. In očitno nisem edina taka, ki je to ne moti . In mislim, da gre dostikrat za nesporazum: če bi recimo Ronja šla k nekomu brskat po torbici, bi ji seveda rekla, ampak če bi jo pa tisti vprašal: Kaj te zanima? bi si pa mislila, da se očitno ON HOČE z njo igrat! In se ne bi več vtikovala - naj se pač igrata po svoje... In potem bi se tu zgražali, kako nevzgojene male imam . jaz pa bi dejansko prej mislila, da se očitno hoče človek igrat z mojo malo - in če je zanimanje obojestransko, zakaj bi to prekinjala? Sama sicer še nimam problemov z Ronjo, ker je v neznanem okolju malo previdna na začetku in se ne sprosti takoj in se navadno kar k meni stiska in opazuje - tako da res ni moteča. (zato me tudi druge mamice dostikrat "zavistno"gledajo, da imam tako pridenega otroka, pa jim ne morem dopovedat, da je to samo krinka - čeprav res: zunaj je vedno zelo pridna, kamorkoli gremo) Ko pa se udomači, je je pa seveda povsod polno - ampak takrat smo že zdavnaj fertig - no, razen v trgovini, v katero gremo vedno po hrano in jo pač že pozna. Ampak meni je luštna, ko šiba okoli - doma imamo majhno stanovanje in nikoli ne bi mogla tako daleč tečt kot tam. tudi če vzame kaj iz police in pogleda - ja, saj zato pa je to tam! Saj tudi jaz pogledam! A otrok pa ne sme, ker je otrok? Ampak seveda lepo pospravi nazaj, ko ji rečem, da tega ne rabimo. Če ne najde, kje je vzela, me pa pride prosit za pomoč. Meni se to ne zdi prav nič sporno, za nekoga je pa razvajena do amena Kar se igrač na igrišču tiče: če vidim, vprašam - sama Ronja še ne zna oz. se ne spomni, niti ne ve, koga vprašat - kaj pa ona ve, čigava je lopatka. Če pa ne vidim, ker recimo lih dojim tamiceno, pa ne vprašam in vidim včasih post festum. Samo na srečo živimo mi v taki fajn soseki, kjer to dejansko nikogar kaj dosti ne moti - da pustim svojo pupo samo na igrišču uživat in ji ne gledam pod prste vsak trenutek, kdaj bo zagrabla lopatko, ki ni njena... Meni se zdi včasih vse skup kar malo "control freak". Saj otrokom moramo ipak vcepti tudi malo zaupanja vase in da se bojo znali kaj sami zmenit... Seveda jih učiš, da se vpraša, seveda vprašaš namesto njih... ampak da bi pa non stop zraven prežal, kdaj se bo kaj takega zgodilo - to mi je pa mimo. Kar se pozdravljanja in raznih prosim in hvala tiče, zagovarjam teorijo, da se učijo z zgledom in ji nikoli ne rečem, da MORA pozdravit ali se zahvalit. Rečem namesto nje, dokler š eni znala. Zdaj pa: ne boste verjeli, sama lepo reče. Vem, kako se je meni neumno zdelo, če so mi rekli, da moram nekaj od tega rečt - najrajši zradi inata ne bi rekla! Butasto se počutiš, ko ti to rečejo! zato tega ne delam, pa rezultati niso nič slabši. Sem bila pa ziher grozna mama, ker otroka ne silim, da mora dat lupčka, da mora nujno vsakega pozdravit, da mora rečt hvala... Za moje pojme dobri ljudje itak vidijo hvala v otroškem pogledu in jim ni tako važno, kaj rečejo zraven. .Kar hočem povedat, oz. vas vprašat da me je strah vzgajat otroka v stilu spoštovanja, pomaganja, cenjenja če ti nekdo nekaj da, pomaga, naj ne bo grebator, naj ne bo objestnež, naj posluša kaj mu starši govorijo itd., ko vidim, da je pa tako malo otrok, ki so tako vzgojeni in imajo te vrednote vcepljene. Ne razumem, zakaj te je strah - saj jima s tem nič slabega ne narediš. Vzgajamo jih tako, da bi bili srečni, ne tako, da bi morali nekaj hudo uspet - vsaj jaz bi rada tako, no... itak da lažje uspejo tisti, ki znajo res dobro lagat in najdejo milijon lukenj v sistemu. Ampak vseeno mislim, da niso bolj srečni. Ker taki ljudje potem tudi pri drugih ves čas iščejo luknje in mislijo, da vsi tako delajo - nekak paranoičen svet se mi to zdi - ves čas misliš, da te vsi hočejo samo izkoristit... Brezveze, tako že nisi srečen. če si kolikortoliko pošten (čeprav se tvoj otrok kdaj igra z igračami drugih otrok ), potem imaš za take tudi druge ljudi in živiš v nekem lepem svetu - vsaj jaz, no.
|