ribica.
|
Mislim da otroci ne bi bili otroci, če ne bi vedno vsaj poskušali skakat po svoje. Tudi moja sta taka. IN tudi jaz sem velikokrat sama sebi tečna, ko ju je treba vedno opozarjat, ampak kaj čemo, če pa na prvo besedo ne zaleže. Večinoma ju jemljem sabo ko kam grem. Ne zahtevam da sta čistu pri miru, ampak ju imam vedno na očeh. Dovolim da se malo oddaljita, če je varno, amapk vedno vem kje sta, oz kaj počneta. Na igrišču vsekakor dovlim dosti norenja, dokler s tem ne gnjavita drugih. Recimo lahko se valjata po kamenčkih, in si mečeta sebi pesek na glavo, če jima je to hit. Nikakor pa ne dovolim da s peskom obmetujeta naokrog kadar nista sama. Kar se pa igrač na igrišču tiče, pa se ne strinjam s tem, da so eni starši nevzgojeni in nič ne vprašajo, če si lahko sposodijo. Jaz namreč svojemu otroku dam njegove igrače, potem pa se v njegovo igranje ne vmešavam. Dovolim mu, da sam rešuje spore s svojimi igračami, oz dopuščam možnost, da tuji otroci pridejo bližje in si sposodijo, tako kot si potem drugič on sposodi tuje. Ker tudi sama mu ne hodim za ritjo, da bi namesto njega spraševala če lahko vzame. Ta mali otroci itak ne vprašajo sami. MI pa gredo na živce starši, oz stari starši, ki so otroku hodijo za ritjo in mu govorijo tega ne smeš, tole ne moreš, pusti to, to ni naše..... Madona, pa saj bo samo pogledal in malo stestiral. če pride do prepira, se itak vmešam, in se zadeve vedno rešijo, tako da ima vsak nekaj za igrat. Dam pa jasno vedeti vsem, da igrač naj ne nosijo naokrog, ker jih potem ne bom iskala za njimi. Glede drugih stvari pa, nimam slabe vesti, kadar moram otroka vpričo drugih opozarjati. prav tako brez težav komu povem svoje če mi pošilja kakšne poglede v stilu, "vaš otrok me nervira". Ker enim ljudem gre na živce vse. IN jaz pač ne bom svojemu otroku zamašila ust in ga dala na vrv,samo zato, da gospode ne bo nič zmotilo.
|