moreta
|
Ojla punce!
No, zdaj lahko končno rečem, da sem bolje. Šivi so končno začeli popuščat in že lahko sedim. Dolgujem vam še mojo porodno zgodbo. Kot že veste sem bila sprejeta v bolnico že v ponedeljek 19.4. dva dni po PDP, ker sem dopoldne krvavela in mi je babica po telefonu rekla, naj se pridem pokazat. CTG ni pokazal popadkov, a se je G vseeno odločil da ostanem par dni na opazovanju.
Hodila sem na dolge sprehode in v četrtek 22.4. zvečer se je začelo. Popadki. Vedno bolj pogosti. Ob dveh ponoči me sestra pošlje v porodnišnico. Babica Natka mi naredi CTG, nakar se popadki umirijo. Vseeno me pripravijo za porodno sobo, v kateri sem potem odležala še 14 ur do poroda.  Popadki so bili močni, ne dovolj pogosti. Odpirala se nisem skoraj nič. Ob treh 1 cm, ob sedmih šele 2cm, ob devetih 3 cm itd. Dragega so poklicali šele ob devetih, ko se je babica Aleksandra odločila, da predre mehur, da bi pospešila porod. A nič. Ob enajstih se odloči za umetne popadke, najprej manjša doza, čez nekaj ur jo poveča.
Potem se je res začelo dogajati. Popadki so bili vedno bolj pogosti in boleči. Dragi mi je močil ustnice (sem tudi malo posrkala) in držal za roko. No, ko so začeli res tahudi popadki sem njegove roke odrinila in začela stiskati jogi in železo na postelji. Tudi kričala sem, čeprav sem si obljubila, da ne bom.  Tisti popadki potiskanja na koncu so najhujši. Odprta sem bila menda že dovolj, le Luka se ni dovolj spustil v porodni kanal. Takrat je že bila ob meni babica Renata, s katero sva ene pol ure trenirali potiskanje. Ni mi šlo. Popuščala sem in potiskala v glavo. No in ko mi končno uspe, babica pokliče ostalo ekipo in akcija. Pri potiskanju so se mi s komolci naslonile na trebuh in pomagale Lukcu na svet. Samo zapeklo je in takrat je pokukal.Ura je bila 17.13 In naenkrat konec. Bolečina čudežno izgine. Tako ko so rekle vse mamice do sedaj. Pogledaš svojega angelčka in nič več ne boli, vse pozabiš. 
Očka je imel čast, da ga je prvi popestoval, nato sem ga dobila jaz. Stisnila sem ga k sebi in mu ponudila prsi. Gledala sva se in se spoznavala. Sploh ni jokal. Potem je zaspal. Jaz ne. Utrujena sem bila za umret, žejna, lačna, a vseeno. Samo gledala sem ga in ga ljubkovala. Takrat sem se zavedla, da sem postala mama in da sem res srečna, da imam zdravega otroka.
No, tako nekako. Zdaj imamo že dva tedna in pridno papamo. Odkar smo doma, smo pridobili že 500g. Nekaj dni smo se mantrali, ker se ni hotel pravilno pristaviti, a vztrajnost se je splačala. Spimo kar precej, zbujamo se na 4 ure, tudi ponoči. V sredo smo se že kopali. Jokal ni v vodi, a šele kasneje pri oblačenju. Ima pa precej suho kožo.
Drugače pa kar gre. Počasi bomo šli kaj ven. Kaj preveč še ne, ker tudi jaz ne morem, postopoma. Zgleda da po trideset_em nismo več tako v formi. Mene je ta porod kar zdelal, kot zgleda, ve pa vse kot rožice.
Memole kako je s tistimi 200 EUR od zavarovalnice? Kdo to dobi?
No, toliko zaenkrat. Lepo se imejte.
< Sporočilo je popravil moreta -- 7.5.2010 22:14:20 >
|
Natisni
naš sonček je sam ven silu ne da bi jaz kar koli potiskala... no potem pa so se me končno usmilili, da smo ponovili vajo tokrat uspešno in naš sonček je prijokal na svet 
saj se razumemo, ne?? 
sicer smo pa zadnje dni full zunaj na sprehodih seveda ko ni dežja in če ne spančkamo. 
oooo nananes kako ste kej? kako počutje? 
