Maxica
|
Torej, kot rečeno, smo v soboto šli v Postojno kar vsi skupaj, na CTG. Pred mano sta bili še dve nosečki in kar pošteno smo se načakali. Z možem sva že delala načrte, kako bova naslednjič šla že brž ob sedmih. Končno sem prišla na vrsto, šli smo vsi skupaj na CTG in gledali ter preučevali tiste krivulje. Nič od nič. Potem sta se otroka začela dolgočasiti, Max je začel pripovedovati pesmice in končno je nastala ena ogromna krivulja do 100 tudi pri popadkih.  Nato je prišla babica, pogledala CTG in rekla, da me bo pregledal še zdravnik. Prišel je en specializant, ugotovil, da sem odprta 2 cm in rekel, da bi me on kar lepo domov še poslal, se bo pa posvetoval še s specialistom. K sreči. Ta je bil »slavni« dr. Merlo, ki je pogledal CTG in rekel, da mu ni najbolj všeč, saj ni najbolj idealen. Vprašal me je, kdaj gre maraton Franja skozi naše kraje, nato pa rekel, da on bi mi, glede na to, da sem imela na tisti dan rok in da je vse skupaj dovolj zrelo, pa glede na CTG, kar obdržal in mi sprožil, saj se mu zdi neumno, da hodimo zvečer še enkrat na CTG. Kwa???  Čisto presenečenje. Mož in otroka so me čakali pred vrati, že pripravljeni, da gremo, jaz pa vsa solzna in šokirana sporočim, da me bodo obdržali in mi še danes sprožili. Z otrokoma smo se poslovili, možu sem naročila, naj mi prinese še vse potrebščine iz avta, nato pa naj se vrne čez kakšno uro.
Sprejela me je babica. En čas sem bila kar sama sebi prepuščena, saj so imeli tisti dan res gnečo. Nato mi je dala klistir in spet sem samevala kakšno uro, pa tuhtala vse mogoče. Kako bo potekal porod, kakšen bo otroček, potem sem si pa rekla, zdaj se pa skuliraj, vse bo ok. Pridno sem se odklistirala , potem pa je že prišel mož. Izpolnila sem še vse obrazce, nato pa me je druga babica odpravila še pod tuš in počasi, okrog 14h, v porodno sobo. Nastavili so mi umetne popadke, ob 14.30 pa je prišel dr.Merlo in mi predrl mehur. (patronažna sestra, ki je prišla k meni domov, me je vprašala, če so mi ga predrli, saj ima Hana majhno hrastico na glavi, ker jo je zdravnik zadel, ko je prediral mehur ). Še dobro sicer, da se je odločil za sprožitev, saj je bila plodovnica že mekonijska. In smo čakali na prve popadke. Nekaj se jih je že pojavilo, jaz pa pridno predihavala. Babica mi je rekla, naj povem, ko bodo pogostejši in močnejši, da mi bodo nastavili EA, čeprav je dr.Merlo rekel, naj kar malo še počakamo z EA, da se vse skupaj ne upočasni. Tam okrog se je že motal dr.Grmek, anestezist, smotan kot kafra  . On bi mi že kar vse skupaj nastavil, ker je bil dežuren in se mu je mudilo. Jaz pa pogumno predihavala popadke, ki niso bili tako pogosto, da jih ne bi mogla. Ta čas, ko sva imela z možem ravno čas , sem mu rekla, da bi bil pa zdaj res počasi čas, da se zmeniva za ime. Je rekel, eh, saj bova sproti videla. Ja, kdaj??? Za zaveso je rojevala še ena punca, kot sva z možem sklepala, tudi z EA, saj jo je babica ves čas spraševala, če kaj čuti popadke itd. Pa vendar, bolj ko se je bližala porodu, bolj je popadke morala predihavati. In to z EA! Nič fino za poslušat. Tudi moji popadki so bili močnejši, babice in zdravniki pa so odšli na kavico. Zato se je mož odločil, da jih gre poiskat. Našel je anestezista, kako se igra karte na računalniku, pa mu rekel, da bi počasi bil čas za EA, on pa mu je odvrnil, da bo že prišla babica. Kr neki, smotko. Jaz predihavala, pa je kar nekak šlo, čeprav so bili res pogosti, vendar sem si dopovedovala, ok, eden manj. No, končno se me je tip usmilil in pripravil kateter. Samo čakala sem, da zagleda moj tatoo in reče, ja, gospa, to pa ne bo šlo. Ampak ni nič komentiral, mojega metuljčka je zadel ravno v glavo in nastavil kateter. Pripravil je EA in jaz sem si prav oddahnila in čakala, da prime vse skupaj. Nekako so se popadki umirili, pa vendar so bili še kar boleči, vendar krajši. Ok, sem si mislila, počasi pa bo. Za zaveso se je že na polno dogajalo, ženska je že potiskala, pa ni šlo, zato so jo pošibali na CR. In vsi izginili. Mene pa vedno bolj bolelo. Prišel je dr.Smotko, anestezist in rekel, kako je. Sem rekla, da boli. Pa kar nekaj bluzil, da nemogoče, da v Nemčiji imajo pol manjšo dozo in ene blesarije. Pismo, saj sem imela že dvakrat EA, pa vem, da me potem ni nič bolelo. Edino noge sem imela čisto gluhe, pa take tople, no, to ga je pa ful zanimalo.  Še nekaj mi je nastavljal dozo, kao, po moje, jaz pa predihavala sto na uro. Ob 16.45 je rekel, da bo v roku 15 minut bolje. Z možem sva gledala na uro, pa ni bilo nič boljše. Popadki pogosti, boleli, jaz sem že počasi odpovedovala in težila možu, da ne morem več, in da grem domov, hehe . Zunaj so očitno nekaj polivali gnojnico in v porodni sobi je smrdelo kot ****, prav slabo mi je bilo od vsega skupaj  . Prišla je babica in rekla, da se bomo pogledali, nakar ugotovi, da nič čudnega, da boli, saj sem odprta že 10 cm . In da bomo rodili. Ja, fino. Težila mi je, naj pokrčim noge, jaz sem imela pa čisto gluhe, in sem govorila, da ne morem, da ne morem nič več in kaj jaz vem, kaj še vse . Potem mi je rekla, naj fino potisnem na blato, ko bo popadek. Ok, sem si dopovedovala, toliko bom pa še zdržala, to bo pa počasi proti koncu. Pritisnem pridno, dvakrat, trikrat in zajokala je naša Hana  . Babica je rekla, punčko imate, meni se je pa kar zasmejalo. Revica je imela dvakrat ovito popkovino, zato je mož hitro prestrigel in brž so jo vzeli in dali na aspiracijo. Kar en čas so jo urejali, vendar je bilo vse v redu, bila je glasna, jaz pa možu težila, če je vse v redu z njo, če je lepa itd. Porodila se je še posteljica, vendar sem kar pozabila gledati in težiti, če je res cela, saj sem gledala, kaj počnejo s Hano. Ta čas sva potem z možem obveščala »javnost«. Potem so jo uredili in mi jo dali k sebi. Joj, lepotička moja. Certali smo se še kakšni dve uri. Vmes sem babici rekla, če se lahko kar pristaviva, saj ni nihče nič rekel, kdaj pa kako. Ja, itak, je rekla, kar dajta. No, in ravno, ko je fino potegnila in sva se en čas dojili, so jo prišli iskat in jo peljali k pediatrinji. Vmes je bila še izmena in se je celo osebje zamenjalo, potem je pa tudi mož, ko sem Hano dobila nazaj, šel počasi domov. Midve sva bili pa še kakšno uro v porodni sobi.
Nato so naju odpeljali na oddelek. Lačna sem bila kot volk. Nazadnje sem jedla za zajtrk. Vmes so v sobo pripeljali še eno punco. Dali so naju v tisto nadstandardno sobo, v kateri je ponavadi ena mamica s partnerjem. Tako da je bilo prav malo gneče. Je pa tudi ona pravila, da je imela isto izkušnjo z EA. Popadki ravno tako boleči, le noge gluhe. Ne vem, a šparajo ali ima un anestezist kakšne eksperimente, kar me ne bi nič čudilo, kakor je smotan  . Na oddelku pa v Postojni enostavno ne sfolgajo. Cimra je bila prvič mamica, ji sploh niso dali otroka, da čim prej pristavi. Potem je prosila za kakšno brisačo, da bi se stuširala, so ji rekli, da je sveže perilo zjutraj. Lačni sva bili obe, pa sva žal zamudili vse obroke tistega dne. In tudi potem vse dni je bilo isto. Jaz sem vprašala, kdaj se gre domov, pa je rekla ena sestra, da prav radi vidijo, če hoče katera iti tretji dan, saj smo itak tudi tam prepuščene samim sebi, ker imajo tako gnečo. In sem bila prav vesela, saj sem imela vsako popoldne po obiskih prav malo krizice  . Saj doma je tudi naporno, ma si vsaj doma. In seveda, ravno večer, preden sva imeli iti domov, Hano so ravno odpeljali na oddelek, jaz grem na wc in na vložku zagledam en večji kos »mesa«. Spet me je cela panika, saj sem imela tako slabo izkušnjo s posteljico po drugem porodu. Poklicala sem sestro, pa je rekla, da naj nekam shranim tole (ja, na primer, kam?!), če bo pa še, naj pa povem, da bodo zdravnika klicali. Tako da potem celo noč nisem nič spala in drug dan sem na viziti rekla, kaj je bilo, da sem imela slabo izkušnjo po drugem porodu, pa je zdravnik samo rekel, da mi bodo dali eno injekcijo za hitrejše krčenje maternice in to je to. Tako da upam, da je res to to.
Zdaj smo pa doma, uživamo, se privajamo in se imamo lepo. 
_____________________________
Sami sončki okrog mene :)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
itd 
