rozinca33
|
Pozdravljene punce! Vsa čast vam, ki ste šle čez to in imate še vedno voljo za življenje. Tudi sama imam podobno izkušnjo, ki se mi je zgodila pred 10imi leti. Takrat sem imela 23 let in sem študirala v Ljubljani, kjer sem tudi živela. Drugače sem s Štajerske. Okoli polnoči sem se vračala z obiska pri prijateljici in čakala trolo 6 pri Smeltu. Tam je stal tudi starejši moški, ki me je ogovarjal in poskusil otipavati. Odrinila sem ga s torbo in potem od strani opazovala, po njegovem obnašanju sem sklepala, da je pijan. Vstopil je na isti avtobus in me ves čas vožnje opazoval in se mi smejal. Pri sebi nisem imela nič drugega primernega kot tehnični svinčnik s tanko jekleno konjico, ki sem ga skrila za rokav bunde. Oba sva izstopila na zadnji postaji 6-tke v Črnučah in od tam sem imela še pribl. 2 km peš do doma. Po približno 100-tih metrih, sledil mi je ves čas, me je z zaletom potisnil po nasipu ob cestišču. V tem sem se jaz obrnila in ga s svinčnikom pičila na ličnico. Na dnu jarka sem obležala na hrbtu, on pa se je poskušal preriniti med moji nogi. Spominjam se, da sem pri sebi popolnoma trezno raznišljala, kaj storiti. Ura je bila pozna,... In sem začela kričat... z roko mi je poskusil zamašiti usta, pa sem ga ugriznila, po tem pa me udaril po obrazu. Imela sem veliko srečo, da se je mimo pripeljal človek-kadilec, ki je imel zaradi tega odprto avtomobilsko okno, se ustavil, ustavil še enega šoferja in skupaj sta mi pomagala ter pridržala tega človeka do prihoda policije. Jaz sem bila tako pretresena, da sem rekla: "Saj sem v redu, mi nič ni, kr spuste ga!" K sreči sta onadva imela več zdrave pameti. Peljali so me k zdravniku, vzeli vzorce z bunde, mi "zaplenili" tehnični svinčnik, kot dokazni material,... Pogovarjala sem se s kriminalistom, ki je bil zelo, zelo prijazen. Bila pozneje še enkrat pri njemu. No da skrajšam vse skupaj. Stvar je seveda šla na sodišče. On kot tujec z začasnim del. dovoljenjem je dobil dve leti zaporni kazni ter nato še tri leta prepoved vstopa v Slovenijo. Kar se pa mene tiče, pa mi je ta dogodek zelo spremenil tok življenja. Predvsem kar se tiče osebne varnosti. Prej je bil moj moto: Ne stori drugemu žalega in drugi te bodo pustili pri miru!" Ta dogodek mi je pokazal nasprotno. Zato je bil moj bivši partner, s katerim sem bila 9 let in imava čudovito hčerko, velik 2 metra, saj sem se z njim počutila varno in ga zato imela tudi rada. Vendar karakterno nisva spadala skupaj. Sploh po tem, ko sem se jaz začela trgati iz tega straha ven in graditi svoj osebni jaz. Zato je najina zveza tudi razpadla. Resnično vas občudujem in spoštujem, ki ste šle skozi vse muke, ki ste jih opisale. In res je, oprostiš, pozabiš pa ne. Z leti bolečina pojenja, razumeš, da je vsaka stvar potrebna v življenju, saj se je iz nje potrebno učiti. In če se lekcije ne naučiš, se le-ta ponavlja. To vem danes, ko sem stara 33 let. Ko sem bila najstnica, tega vsega nisem vedela. In lahko je danes nam vsem pametovat, ko imamo kilometre in kilograme izkušenj za sabo. Najstniki in najstnice pa se šele začenjajo zavedat življenja in pravil iger v njem. Mlajši otroci pa so tako poglavje zase... Nobena žrtev, ne glede na starost, ni sama kriva za zlorabo, otroci in najstniki pa še najmanj. Ko sva šla s partnerjem narazen (ni blo nobenega nasilja, nič slabih besed, enostavno sva se odtujila), me je moja hči poskušala zaščitit pred bolečino in strahom pred prihodnostjo, pa je stara samo 7 let. Zato vem, kaj vse so pripravljeni narediti otroci iz ljubezni do staršev. Vendar so takšne žrtve, kot jih opisujete nekatere, zelo velike-prevelike, in zaradi tega kasneje pride zamera do tistega starša, ki si ga takrat ščitil, sploh ko se zaveš, da so starši tam zato, da zaščitijo otroke. Tudi sama imam neprestano strahove, da se ne bi hčeri zgodilo kaj podobnega kot meni in, da ji ne bi bla na razpolago. Sama se na ta dogodek sicer zelo redko spomnim. Niti me ne obremenjuje preveč, saj sem pri sebi razčistila, da je bilo in je šlo. Ne smatram se za žrtev, ker sem imela možnost aktivno se braniti in hkrati tudi imela pomoč. Me je pa do besnosti razkurilo, ko sem brala sodbo, kjer se je ta slamuh branil z neprištevnostjo zaradi alkohola. In še danes sem alergična na takšne izjave. Če delaš neumnosti, ko si pijan, pač ne pij. Upam, da je to moje pisanje kolikor toliko razumljivo. Pišem dejansko brez neke žalosti, jeze ali obžalovanja. To je preteklost, ki mi je naredila sedanjost. In moja sedanjost mi je zelo všeč. Zato ne obžalujem preteklosti. Grem naprej novim izkušnjam in novemu življenju naproti. Imam novega partnerja in prihodnje leto bomo imeli dojenčka. Zelo pa sem vesela, da se moja hči in moj partner sprejemata in razumeta ter se imata tudi rada. In jaz ju imam oba neizmerno rada. Vse dobro želim nam vsem.
|