christiana21
|
Tu imam še nekaj dobrodošlih informacij: ZGODILO SE JE POSILSTVO KAJ ZDAJ? V nekaterih okoliščinah se posilstva, žal, vendarle dogajajo in jih ne moremo preprečiti. Predpisovati "recepte" za takšne primere je sila nehvaležno delo, vseeno pa je dobro poznati osnovne, nujne korake, ki žrtvi vsaj delno omilijo posttravmatski stres in duševne bolečine ter pospešijo kaznovanje storilca. Prvi odzivi na posilstvo so čustveni šok, nejevera ("To se ne more dogajati!") in strah, jok, tesnoba, sram, občutek umazanosti, ranljivosti, izkoriščenosti in krivde. Najpomembneje je, da se zatečemo na varno mesto in pokličemo pomoč. PO POSILSTVU SO NA VOLJO TRI ŠIRŠE MOŽNOSTI: 1. Takojšnja prijava policiji Še preden se po posilstvu umijete (s čimer uničite dokaze sledi sperme idr.), pokličite telefonsko številko 113 in odidite na najbližjo policijsko postajo oziroma zahtevajte prihod policistov. Če nimate telefona ali v nasilni situaciji ne morete do njega, greste lahko na policijo tudi pozneje Tam lahko zahtevate, da vam vsa potrebna vprašanja zastavlja policistka. Za zdravniški pregled, zavarovanje materialnih dokazov in pregon bodo poskrbeli pristojni, ki bodo tudi ovadili storilca/storilko. V postopku pred sodiščem boste oškodovana oseba, žrtev kriminalnega dejanja. Vaše interese bo zastopal državni tožilec/tožilka. Če se torej takoj odločite za prijavo, ni treba, da greste sami na zdravniški pregled, ker vas bodo tja odpeljali policisti. Dobro je vedeti: - Ko posilstvo enkrat prijavite, postopka ne morete več ustaviti; tudi če si premislite, vas bodo poklicali na sodišče. Policija bo namreč sprožila preiskovalni postopek, ki bo potekal neodvisno od vas. Temu bo sledil sodni postopek za obravnavo na sodišču. V teh postopkih nastopate kot priča, na sodišču pa vaše interese zastopa državni tožilec ali tožilka. - Če ste posilstvo doživeli v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, morate na državnemu tožilstvu samo vložiti predlog za pregon. Obtoženemu v sodnem postopku država zagotavlja odvetnika, vam pa ne. - Sčasoma boste želeli na dogodek pozabiti in morda vam bo postalo žal, da ste posilstvo prijavili. Takšen odziv je normalen in dobro je, da se tudi o tem čimveč pogovarjate. Naj vam ne bo žal zaradi prijave; proti vam je bil storjen zločin in prav je, da je storilec kaznovan. 2. Poznejša prijava Lahko razmišljate tudi o poznejši prijavi posilstva, vendar poskrbite, da dokazov o zločinu ne uničite. Oblačila, ki ste jih imeli na sebi v času posilstva, shranite v papirnato vrečko (v polivinilni se lahko nekatere sledi uničijo), ker so pomemben materialni dokaz. Predvsem pa, še preden se po posilstvu umijete, čimprej, najpozneje pa v 24 urah, obiščite ginekologa (svojega ali dežurnega), ki vas bo pregledal ter ugotovil sledove sperme in morebitne fizične poškodbe na telesu in v njem (raztrganine v genitalnem ali analnem predelu, otekline, krvavitve &). Zahtevajte zdravniško potrdilo o poškodbah in en izvod vzemite s seboj. Pogovorite se o možnostih zanositve in okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi. Možnost, da bi zaradi posilstva dobili aids, hepatitis ali kako drugo bolezen je sicer majhna, vendar obstaja. Zdravnik vam bo dal zdravila, ki lahko preprečijo večino spolno prenosljivih bolezni in okužb. Posvetujte se tudi o naknadni kontracepciji, s katero boste preprečili morebitno nosečnosti. Dobro je vedeti: - Dlje ko čakate s prijavo posilstva, več fizičnih dokazov se izgubi, zato boste posilstvo tudi težje dokazali. Čez čas se boste tudi slabše spomnili podrobnosti. - Če se je zločin zgodil v zadnjih 72 urah (treh dneh), je več možnosti, da najdete dokaze, kot so žrtvina oblačila, vzorci krvi, sramnih dlak, las, vaginalnih izločkov & - Čeprav ne razmišljate o prijavi, je prav, da najdete človeka, ki mu zaupate, in se z njim pogovorite. Pokličete lahko tudi na katerega od telefonov za pomoč v stiski. 3. Posilstva ne želite prijaviti Več razlogov botruje dejstvu, da številna posilstva ostanejo neprijavljena. Žrtve bodisi nočejo povedati drugim, da so bile posiljene, ker se bojijo, da jim ne bodo verjeli, bodisi se sploh ne zavedajo, da so bile posiljene, ker incident ne ustreza prototipskemu scenariju "posilstva s strani tujca". Čeprav posilstva ne želite prijaviti, vseeno poskrbite za svojo varnost in zdravje. Pojdite na ginekološki pregled, kot smo opisali v prejšnji točki, ter se pozanimajte o možnostih zanositve in okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi. Za vsak primer prosite za zdravniško potrdilo, neoprana oblačila pa hranite v papirnati vrečki. Dobro je vedeti: - Posilstvo lahko prijavite še deset let po dogodku. - Zdravniška pomoč po posilstvu je zaupna; zdravniško osebje brez vašega privoljenja ne sme sporočati informacij o vas in o načinu vašega zdravljenja niti policiji! OBČUTKI IN POSLEDICE Obdobje po posilstvu je težko, v njem izkušamo celo vrsto odzivov in občutkov. Kmalu po posilstvu žrtev doživi sunkovit preobrat v občutkih; prehod od strahu, solza in zmedenosti v "flegmatično" fazo, v kateri "izklopi" občutke in želi pozabiti, kar se ji je zgodilo, je hiter. Žrtev v prvem obdobju po posilstvu daje družini lažne signale, da si je opomogla, čeprav je to le oblika "lizanja ran". Ta faza lahko traja od nekaj dni do nekaj mesecev. Značilno zanjo je tudi, da žrtev odlaga odločitve (tudi tisto o prijavi dogodka policiji), ne izraža čustev in vzbuja vtis, da je vse v najlepšem redu, kot nekoč. V resnici se sicer zdravi, vendar še ni popolnoma ozdravljena. Od travme se skuša čustveno oddaljiti, vendar še vedno potrebuje pomoč družine in prijateljev, ne glede na to, kakšen vtis skuša vzbuditi. Sledi obdobje jeze in depresije. Ne glede na to, kako se skuša žrtev oddaljiti od občutkov, ki jih čuti po posilstvu, ima ta izkušnja velik vpliv na njeno nadaljnje življenje. Čuti jezo, depresijo, tesnobo in se ji nasploh zdi, da se ji vse podira. V tej fazi so pogoste nočne more, občutki tesnobe in podoživljanje dogodka. To so normalni odzivi na travmo in sestavni del procesa ozdravljenja (v tem obdobju žrtev pogosto poišče pomoč strokovnjaka). Joče brez razloga ali izbruhne v jezi, ki je naperjena proti napadalcu, ljubljeni osebi ali sami sebi. Značilna je tudi izguba zanimanja za spolnost. Žrtev lahko spremeni slog oblačenja, pričesko, ličenja & da bi se le razlikovala od osebe, ki je bila posiljena. V tej fazi, ki je sicer boleča, se je pripravljena soočiti z realnostjo grozljivega dogodka, ki se ji je zgodil. Ko se sprosti dovolj jeze in depresije, lahko začne žrtev sprejemati to, kar se ji je zgodilo. O posilstvu sicer še vedno govori in razmišlja, vendar že razume svoja čustva in jih ima pod nadzorom. Travma ima manjšo vlogo v njenem življenju, zmožna je spet normalno živeti in čeprav se je njeno življenje spremenilo, se spet okrepijo občutki samozavesti in moči. Ko se to zgodi, se žrtev posilstva vse manj ukvarja z bolečim dogodkom in sčasoma se izkušnja posilstva integrira z njenimi drugimi življenjskimi izkušnjami. Življenje pa zelo verjetno postane drugačno in po svoje se spremeni tudi žrtvin pogled na svet. Če ste žrtev posilstva, morate seveda vedeti, da kljub naštetemu ne obstaja pravilo, ki bi zapovedovalo, kako morate čutiti, misliti ali se odzivati in kako dolgo naj traja vsaka posamezna faza okrevanja. Vsak se namreč z dogodkom, njegovimi posledicami in spomini nanj spopada na po svoje. Ne obstajajo pravi odgovori, pravi nasveti, prave terapije, pravi načini ozdravitve, prava mera prijaznosti, sočutja, razumevanja; obstaja le tisto, kar je prav(o) za vas, in prav to je najpomembnejše. Nekateri občutki in odzivi se pojavijo takoj po posilstvu, drugi nemara šele čez nekaj tednov ali celo mesecev. SAMI S SEBOJ ... Ko prvi šok po posilstvu mine, je pomembno, da se ne zaprete vase, ampak se pogovarjate z ljudmi, ki jim zaupate, in čustev ne zadržujete v sebi. Jejte zdravo hrano in se gibljite. Počnite stvari, v katerih ste vedno uživali. Ne iščite preprostih odgovorov na neprijetni dogodek, ki se vam je zgodil, saj ti ne obstajajo. Poučite se o svojih pravicah in o tem, kako dobiti pomoč, ki jo potrebujete. Govorite si pozitivne stvari, denimo "Močna sem","Tega si nisem zaslužila", "Vrača se mi osebnostna moč", "Vsak dan sem bolj ozdravljena"& Bodite potrpežljivi s seboj in se zavedajte, da je okrevanje po posilstvu dolgotrajno. ... IN MED LJUDMI Medtem ko se vi spopadate s svojimi občutki, imajo svoje tudi vaša družina in prijatelji; tudi ti potrebujejo pomoč. Zdelo se vam bo, kot da nikakor ne morete uskladiti svoje in njihove časovnice, želja in potreb. Začne se že pri vprašanju, kdaj in kako družini in prijateljem povedati za posilstvo. Verjetno boste tudi občutljivi na način, kako vam bodo odgovorili. Ko boste želeli govoriti o dogodku, bodo morda imeli težave s poslušanjem; ko boste potrebovali čas za lastne odločitve, bodo želeli odločati namesto vas; ko boste želeli biti sami, bodo od vas pričakovali telesni stik in pogovor o dogodku; ko boste pripravljeni govoriti, se vam bodo izogibali, ker ne bodo vedeli, kaj reči ali storiti & Skratka, zdelo se vam bo, kot da nihče ne ve, kaj storiti in kaj potrebujete. Družina in prijatelji lahko postanejo pretirano zaščitniški, hkrati pa se spopadajo z lastnimi občutki strahu in nemoči. Starši menijo, da bi morali biti ob vas, da bi vas zaščitili ali nekako preprečili posilstvo; partner se utegne izogibati bližine ali meni, da bo intimnost povečala stres zaradi dogodka ... Samo od vas je odvisno, koliko želite povedati in komu. In pomembno je, da imate "podporni sistem" prijatelje in družino. Toda to, da se vam je zgodilo posilstvo, seveda ne pomeni, da ste odgovorni tudi za njihove občutke, saj se morate najprej spopasti z lastnimi! Vi ste žrtev in vi ste na prvem mestu. Ne glede na to, da po svoje trpijo tudi drugi. Za družino in prijatelje, ki se jim je žrtev zaupala, veljajo naslednji nasveti: - Poslušajte in bodite žrtvi na voljo, kadar vas potrebuje. Žrtev posilstva želi govoriti o dogodku in bo verjetno izrazila celo vrsto čustev. Ni vam treba odgovarjati, dovolj je že, da poslušate in slišite. - Verjemite vsemu, kar pove žrtev posilstva, in ne izrekajte sodb. Ne nasedajte nepreverjenim stereotipom o posilstvu, sploh ne tistim, ki krivdo za posilstvo pripisujejo žrtvi. Žrtev se že tako spopada z občutkom sramu in krivde; najmanj, kar potrebuje, je, da jo ukalupite v neresnične sodbe. - Spodbujajte žrtev k prijavi posilstva in k zdravniškemu pregledu, če tega še ni storil(a). - Bodite potrpežljivi; žrtev ne more preprosto "pozabiti in živeti naprej, kot da se ni nič zgodilo". Okrevanje je dolgotrajen proces. - Utrdite žrtev v prepričanju, da posilstvo ni njena krivda. Nihče ne prosi, da bi bil posiljen, ne glede na to, kako se obnaša, oblači ali kaj in kako dela. - Žrtvi ponudite občutek varnosti in zaščitenosti, seveda pa ne bodite vsiljivi; naj se odloči sama. - Spoštujte žrtvine odločitve. Samostojno odločanje je del procesa ozdravljenja. - Spoštujte želje glede pozornosti in telesnih stikov. Če ne veste, kaj si želi, vprašajte in se hkrati zavedajte, da se lahko žrtvine želje glede tega spreminjajo. To velja tudi za spolnega partnerja. PREŽIVETI SPOMIN Žrtve posilstva sčasoma dobijo občutek, da so grozoviti dogodek pozabile in prebolele. Tako je tudi prav. Toda pozneje v življenju se lahko spomin nanj nenadoma vrne najverjetneje v situaciji, ki je kakorkoli podobna posilstvu. Takrat bodo spet prišla na dan čustva, povezana z dogodkom. To je povsem normalen odziv, ki se ga ne smemo ustrašiti, kot tudi ne smemo zanikati svojih čustev. Pogovarjajmo se o njih, obnovimo dogodek, premislimo, kako je vplival na nas in na naše življenje. Ne bojmo se podoživljanja, čeprav je mučno in boleče. Nenazadnje je res tudi to: če smo preživeli posilstvo, smo sposobni preživeti tudi spomin nanj. MITI IN RESNICE O POSILSTVU MIT: Ženske so posiljene, ker izzivajo (z obleko, z videzom, s tem, da ponoči same hodijo naokrog ...), ker so mlade in lepe. RESNICA: To so le moški izgovori, s katerimi opravičujejo svoja dejanja in prelagajo odgovornost za spolno nasilje na žrtve. Za posilstvo ni nikdar kriva žrtev, kriv in odgovoren je izključno in samo storilec. Ženske imajo pravico, da se oblačijo, kot želijo, in počnejo, kar želijo, kadar želijo in s komerkoli želijo. Njihovo vedenje in videz ne moreta biti razlog za posilstvo. MIT: Posiljene so le "slabe", "poredne" ženske, saj kar prosijo za to. RESNICA: Problem tega mita je v tem, da prenaša odgovornost s posiljevalca na žrtev. Nobena ženska ne prosi, da bi nad njo izvajali nasilje, ji grozili, jo poniževali ... MIT: Vsaka zdrava ženska se lahko upre posilstvu, če le želi. Nobena ne more biti posiljena proti svoji volji. RESNICA: To je preprosto neresnično in enako temu, kot da bi verjeli, da ljudi ni mogoče oropati proti njihovi volji. Prvi odziv ženske v situaciji posilstva je strah za življenje. Posiljevalci pogosto grozijo z orožjem, udarci, davljenjem ipd. V vseh primerih pa ženska izgubi nadzor nad tem, kar se dogaja njenemu življenju in telesu. Posiljevalec nad njo izvaja nasilje in čezmerno moč. MIT: Večina posilstev je spontanih in nenačrtovanih. Posiljevalec se preprosto ne more nadzirati. RESNICA: Večina posilstev je načrtovanih; posiljevalec se odloči za natanko določeno žrtev ali se odloči, da bo "danes izvedel posilstvo". MIT: Posilstvo se zgodi le v velikih mestih, ponoči, na slabo osvetljenih krajih in takrat, ko je ženska sama. RESNICA: Posilstva se dogajajo v mestih in vaseh vseh velikosti, podnevi in ponoči, ko je ženska sama ali v javnosti, v katerikoli starosti. Nobeno okolje ni varno pred posilstvi. MIT: Posiljevalci so nenormalni moški, perverzneži, duševni bolniki in seksualno sestradani tipi. RESNICA: V večini primerov to ne drži; posiljevalci so povsem običajni ljudje, ki jih srečujemo na ulici, delovnem mestu, v soseski, in da, celo doma. Večina storilcev v življenju normalno funkcionira, imajo običajne stike z drugimi ljudmi, večina jih ne prepoznava kot nasilne. Študije, ki se ukvarjajo s profili storilcev, kažejo, da so to moški, ki želijo tako nadzirati ženske in uveljavljati moč nad njimi. MIT: Posiljevalci so pripadniki druge narodnosti/rase/nižjega družbenega sloja. RESNICA: Storilci so pripadniki vseh narodnosti, ras in družbenih slojev. Med njimi so tudi zdravniki, politiki, izobraženci, skratka moški, ki imajo ugled in moč. MIT: Storilec je neznan moški, ki napade v temni ulici. RESNICA: V večini primerov je storilec moški, ki ga ženska pozna in mu zaupa. Storilec je lahko oče, očim, prijatelj, partner, soprog, znanec, sodelavec & Ženska to, kar se je zgodilo, težje opredeli kot spolno nasilje, ker družbeni miti v njej utrjujejo prepričanje, da moški, ki mu zaupaš, ne more biti spolno nasilen. MIT: Ženske ne more posiliti njen mož ali partner. RESNICA: Ženska ima pravico reči NE komurkoli. MIT: Če posilstvo ne zapusti telesnih poškodb, žrtev ne bo utrpela dolgoročnih posledic. RESNICA: Posilstvo pusti resne posledice na zdravju in psihičnem počutju žrtve. Posiljene ženske še dolgo po dogodku, nekatere tudi do konca življenja, doživljajo jezo, žalost in strah ter postanejo nezaupljive. MIT: O posilstvu govorimo le, če to dejanje vključuje grožnjo z orožjem. RESNICA: Posilstvo je vsako dejanje seksualne narave, ki ga ena oseba vsili drugi, ne glede na uporabo orožja ali drugih materialnih sredstev. MIT: Moški so spolno nasilni zaradi potrebe po spolnosti in ker se ne morejo nadzorovati. RESNICA: Pri spolnem nasilju ne gre za zadovoljevanje spolnih potreb, marveč za nasilje, ki prevzame obliko seksualnosti. Pri tem storilce vodi želja po poniževanju in nadzorovanju druge osebe MIT: Storilec zagreši nasilno spolno dejanje pod vplivom alkohola. RESNICA: Čeprav obstaja povezava med zagrešenimi nasilnimi spolnimi dejanji in vinjenostjo storilcev, nikakor ne moremo trditi, da je alkohol krivec za spolno nasilje. Spolno in tudi sicer nasilni so pogosto tudi povsem trezni moški. Ta mit zgolj prelaga odgovornost za storjeno dejanje s storilca na alkohol. MIT: Ženske uživajo v nasilni spolnosti. RESNICA: Nobena ženska ne uživa v spolnem nasilju, ki je vedno surov poseg v telo in duševnost druge osebe in povzroči psihične in/ali fizične posledice, ki trajajo vse življenje. MIT: Žrtve lažejo, da so bile posiljene; imajo občutek krivde, ker so seksale, zato pravijo, da so bile napadene. Ali pa lažejo iz maščevanja. RESNICA: Posamezniki ne lažejo, da so bili posiljeni, nič bolj pogosto kot drugi ljudje lažejo zaradi drugih zločinov. O tem je težko govoriti. Veliko posilstev sploh ni prijavljenih policiji. MIT: Posilstvo se lahko zgodi samo ženski. RESNICA: Pogosteje, vendar ne izključno. Posilstvo se lahko zgodi komurkoli. MIT: Ženska se pred posilstvom najlažje zaščiti tako, da ponoči ni sama zunaj in se izogiba samotnim mestom (garažnim hišam, parkom ...). RESNICA: Večina posilstev se zgodi za štirimi stenami in največji delež teh v žrtvinem domačem okolju. MIT: Meni se posilstvo ne more zgoditi; posiljene so le druge ženske tiste "lahke", pijane, tiste, ki zahajajo v diskoteke in se pretirano izzivalno oblačijo. RESNICA: Dejstvo je, da je lahko posiljen kdorkoli in kjerkoli: mlade in stare ženske, otroci, pijani, trezni, neprivlačni, bogati, revni, majhni, veliki, verni, neverni, popolni, ne tako popolni itd. Dokler bo obstajalo posilstvo, vsi tvegamo, da se lahko zgodi tudi nam. ZAGROŽENE ZAPORNE KAZNI ZA NEKATERA DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST - Posilstvo (prisila k spolnemu odnosu): od 1 do 10 let - Posilstvo z grožnjo: od 6 mesecev do 5 let - Spolno nasilje: od 6 mesecev do 10 let - Spolna zloraba slabotne osebe: od 6 mesecev do 10 let - Spolni napad na otroka: od 6 mesecev do 5 let - Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja: do 3 leta OBIČAJNI ODZIVI PO POSILSTVU - Čustveni šok ("Zakaj sem tako mirna?", "Zakaj ne morem jokati?") - Nejevera ("Se je res zgodilo?", "Zakaj meni?") - Sram ("Kaj bodo mislili ljudje?", "Ne morem povedati domačim", "Počutim se umazano!") - Krivda ("Zdi se mi, da sem sama kriva za to ali pa sem storila nekaj, kar je spodbudilo posilstvo") - Depresija ("Kako bom zmogla v službi?", "Tako sem utrujena in nemočna", "Morda bi bilo bolje, če bi kar umrla") - Nemoč ("Bom sploh kdaj dobila nazaj nadzor nad sabo?") - Neorientiranost ("Ne vem, kateri dan je danes", "Ne spomnim se, katere sestanke imam", "Kar naprej pozabljam") - Trigerji ("Nenehno podoživljam dogodek", "Ves čas se mi prikazuje njegov obraz") - Zanikanje ("To sploh ni bilo posilstvo") - Strah ("Vsega se bojim", "Kaj če sem noseča?", "Morda imam aids?", "Kako naj se sploh še kdaj počutim varno?", "Ali ljudje opazijo, da je nekaj narobe?", "Ne morem zaspati, ker vem, da me bo spet tlačila mora", "Bojim se, da se mi meša", "Strah me je biti sama") - Tesnoba ("Imam napade panike", "Ne morem dihati", "Ne neham se tresti") - Jeza ("Ubila ga bom!") - Fizični stres ("Želodec/glava me boli ves čas", "Nimam apetita") POVEDATI BLIŽNJIM Zakaj da? Razlogi, zaradi katerih žrtve posilstva spregovorijo: - Nočem, da se mi to vnovič zgodi. - Nočem, da se to zgodi komu drugemu. - V meni se kopičijo občutki, ki jih ne morem več zadrževati. - Hočem ukrepati proti osebi, ki mi je to storila. - Doma sem se začel(a) obnašati drugače in bližnji so me spraševali, kaj je narobe. - Težave imam s prehranjevanjem in spanjem. - Nenehno razmišljam o dogodku in imam težave s koncentracijo. - Prijatelji ne morejo ugotoviti, zakaj se obnašam drugače kot prej. - Upam, da se bom potem, ko se nekomu zaupam, počutila bolje. - Nenehno jokam, prijatelji pa me spodbujajo, naj se jim zaupam. - Rada bi, da mi nekdo pomaga pri odločitvi, kaj naj storim. Zakaj ne? Razlogi, zaradi katerih žrtve posilstva nočejo spregovoriti: - Mislim, da sem bila sama kriva. - Preveč me je sram. - Obrekovali me bodo. - Bala sem se. Rekel je, da me bo ubil, če spregovorim. - Mislila sem, da mi ne bo nihče verjel. - Hočem le pozabiti vse skupaj. - S tem se hočem spopasti sama. - Bojim se povedati policiji. - Svojci bodo jezni name. - Partner ne sme izvedeti. Razlogi, značilni za moške: - Bal sem se, da bodo ljudje mislili, da sem gej. - Sram me je, da me je spolno zlorabil moški. - Storilec mi je grozil, če povem. - Nisem se zavedal, kaj se mi je zgodilo. - Mislil sem, da je ta človek moj prijatelj. - Kaj če me ženske ne bodo več marale? Kje povedati? - Na mirnem mestu, ker vas ne bo nihče motil, kjer se počutite varno in kjer lahko, če želite, jočete ali kričite in vas zaradi tega ne bo sram. Komu povedati? Preprosto pravilo se glasi: ravnajte po občutku osebi, ki ji najbolj zaupate/jo imate najraje/ste si z njo najbližji in veste, da ji lahko zaupate. Kaj povedati? Le to, o čemer lahko govorite brez težav. Pomembnejše je, da opisujete svoje občutke kot podrobnosti napada, in ni nujno, da o celotnem incidentu spregovorite naenkrat. Če poveste policiji, morate povedati vse, kar se spomnite, čeprav se nekaterih delov zgodbe nemara sramujete (npr. pijanosti). Kdaj povedati? Ko ste pripravljeni in dovolj močni, ko najdete pravo osebo za pogovor in ko so okrog vas ljudje, ki vas podpirajo. STATISTIKE PO SVETU - Južnoafriška republika: Vsak dan je posiljenih približno 150 žensk. - ZDA: Vsakih 90 sekund je posiljena ena ženska. Približno 22 odstotkov žensk poroča, da je storilec tujec. Kar 25 tisoč Američank na leto je zaradi posilstva nosečih. Eno od štirih posilstev se zgodi na javnem mestu ali v parkirni hiši. Približno 68 odstotkov vseh posilstev se zgodi med 18. in 6. uro zjutraj. Vsaj 45 odstotkov storilcev je pod vplivom drog, alkohola ali obojega. Kar 29 odstotkov storilcev uporablja orožje. Približno 47 odstotkov posilstev se konča s poškodbami žrtve zunaj telesnega območja posilstva. Približno 75 odstotkov žensk po posilstvu poišče zdravniško pomoč. Kar 9 od 10 žrtev posilstva so ženske. Najstniki med 16. in 19. letom imajo 1,5-krat več možnosti, da bodo žrtve posilstva. - Francija: Vsako leto je posiljenih 25 tisoč žensk. - Turčija: Kar 35,6 odstotka žensk je bilo kdaj posiljenih v zakonu, 16,3 odstotka poročenih žensk pa celo pogosto. Povprečno ena od petih žensk in eden od desetih moški bo enkrat v življenju žrtev posilstva ali poskusa posilstva! OSNOVNI POJMI: DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST " Posilstvo: Eno od najhujših dejanj proti spolni nedotakljivosti. Posilstvo je vsaka penetracija ženskega spolnega organa s prstom, z moškim spolnim organom ali s katerimkoli predmetom brez privoljenja žrtve. Poznamo več oblik posilstev, najpogostejše so: posilstvo, ki obsega rabo alkohola (napadalec in/ali žrtev sta v času incidenta pod vplivom alkohola); posilstvo na zmenku (posilstvo, ki ga zagreši človek, s katerim je žrtev na zmenku); posilstvo v zakonu (posilstvo, ki ga zagreši žrtvin zakonski partner. Pogosto je v povezavi z verbalno in fizično zlorabo); posilstvo s strani tujca (ko posilstvo stori nekdo, ki ga žrtev ne pozna); posilstvo s strani znanca (napadalec je nekdo, ki ga žrtev pozna: sodelavec, delodajalec, sosed, prijatelj ipd.). " Poskus posilstva: Dejanje, ki ustreza definiciji posilstva v smislu uporabljenih strategij, vendar se ne konča s penetracijo. " Spolno nadlegovanje: Cela vrsta prisiljenih seksualnih dejanj, kot so poljubljanje, namigovanje na spolnost ter vaginalna, oralna in analna penetracija. " Spolna zloraba: Vsa druga dejanja spolnega občevanja, ki pomenijo poseg v nedotakljivost osebe: odrasle osebe, otroka (osebe, mlajše od 14 let) ali slabotne osebe (oseba s trajno ali začasno duševno boleznijo ali motnjo; kot primer duševne motnje šteje tudi to, če se oseba, ki je pod vplivom zdravil ali alkohola, zaradi tega ne more upirati storilcu). " Krvoskrunstvo: spolna zloraba osebe iz najožje družine. " Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja (nadrejeni v zameno za spolne "usluge" obljublja napredovanje po hierarhični lestvici). " Zvodništvo, posredovanje pri prostituciji. " Prikazovanje pornografskega gradiva mladoletnim osebam in njegova izdelava v ta namen.
_____________________________
Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.
|