patkapatatka
|
Vidim, da teče debata o navajanju naših navihančkov na življenje brez plenic. Meni se je zdel zanimiv tale članek:
Podporna skupina »ssss«
Dojenčki brez pleničk?!?Zagovorniki odraščanja brez pleničk trdijo, da že dojenček sporoča, kdaj ima potrebo po izločanju, čeprav v medicinski znanosti še vedno velja, da otrok do tretjega leta starosti prazni mehur in odvaja blato refleksno.
»Ko je trimesečni dojenček Primož postal nemiren, sem si razložila, da je lačen. A njegov očka Boštjan je rekel, da ga tišči lulat, in ga je začel odvijati. Lepo te prosim, sem mu rekla, saj sem vzgojila dva otroka. Pri 20 mesecih sta bila brez pleničk, a česa takega še nisem slišala,« mi je pripovedovala Lidija, ki je bila nad takim ravnanjem več kot presenečena. A staršev, zlasti mamic, ki so prepričane, da jim njihovi novorojenčki in malčki sporočajo, naj jim omogočijo izločanje drugam, ne neposredno v njihovo intimno območje – torej v pleničko, je vse več, tudi pri nas. Približno deset jih je s svojimi dojenčki in malčki prišlo na četrto srečanje skupine »ssss« v okviru združenja Naravni začetki v knjižnico Jožeta Mazovca na ljubljanske Nove Fužine, kjer si izmenjujejo izkušnje in se bodrijo vsako četrto sredo v mesecu.
Večjo sobo so začele polniti mamice z otroki. Nekateri so spali v lupinicah, drugi so bili v naročju ali v štorklji, tretji so tekali naokoli, dva sta še rasla v maminem trebuščku. Večini pa je bilo skupno, da so bili kljub plenički na ritki suhi. V sobi je bilo živahno, saj se je trojica najstarejših malčkov podila naokoli, mamice so tu in tam dojile ter otročke pogosto nosile na stranišče. Tokratna tema srečanja je bilo nagrajevanje otroka, ki kaj pusti v kahlici.
Srečanj se vsakokrat udeleži polovica rednih obiskovalk, vedno pride nekaj novih, med njimi je tudi po nekaj nosečnic in očkov, je povedala voditeljica podporne skupine »ssss« Nina Radin.
Štiri vidiki odnosa z dojenčkom
Podporna skupina »ssss« skrbi za motivacijo in pomoč staršem pri prepoznavanju in odzivanju na potrebe dojenčkov v zvezi z izločanjem po konceptu, ki je v angleščini poznan pod imeni diaper free, elimination communication, infant potty training in natural infant hygiene. Skupina si je nadela ime po zvoku, ki se kot posnetek tekoče vode in spodbuda za lulanje uporablja po svetu (sssssss), hkrati pa simbolizira štiri pomembne vidike odnosa z novorojenčkom: spoštovanje, spoznavanje, sporazumevanje in sodelovanje. Spoštovanje izkazujemo tudi s tem, da sproti poskrbimo za dojenčkovo potrebo v zvezi z izločanjem, potrebo po suhem in čistem, poudarja voditeljica skupine, ter ga ne puščamo v mokrih ali pokakanih plenicah. Pri konceptu »brez plenic« kljub imenu ne gre za to, da se uporabi plenic popolnoma izognemo. Pomembnejše je, da se zavemo, da plenice niso nujno zlo in da zanje obstaja alternativa.
Nina lahko o tej metodi strese iz rokava tudi kopico svojih izkušenj, saj sta brez pleničk odraščala oba njena malčka. Z zdaj triletnim Majem je začela pri šestih mesecih, z enoinpolletno Ulo že po rojstvu. »Na zahodu velja prepričanje, da je pri odvajanju od plenic treba počakati na znake otrokove pripravljenosti, da je otrok zrel in da svoje potrebe ubesedi. To metodo odvajanja od plenic je leta 1962 predstavil in jo leta 1999 obudil ameriški pediater Thomas Berry Brazelton v reviji Pediatrics in je bila odziv na prisilno navajanje na čistočo dojenčkov. Ne gre prezreti, da Brazelton deluje v tesni povezavi z vodilnim podjetjem v plenični industriji Pampersom in da je bil aktivno vključen v oglaševalsko kampanjo za plenice pampers baby dry 6 (za 16 kg+),« je povedala Nina Radin, ki zavest o drugačnem ravnanju z otroki širi po spletu in na srečanjih.
V čepeč položaj nad lijak, kahlico, stranišče
Prav Ninin zapis o konceptu brez pleničk na forumu je k takšnemu ravnanju prepričal tudi 25-letno Ano iz Kranja, mamico 17-mesečnega Mateja in trimesečnega Primoža. »Dojenčkom smo priznali že vse mogoče potrebe, te pa še ne. Pomembno jim je, da so suhi, in podobno kot živali ne želijo izločati v 'gnezdo',« je dejala Ana in dodala, da je bila tako kot večina mamic na začetku negotova, kako se sploh lotiti. Začela je tako, da je Primoža pri vsakem previjanju dala v čepeč položaj nad lijak, z zvokom ssss pa mu dala znak za olajšanje. »Če se odločiš za metodo brez pleničk, je treba opazovati dojenčkovo obnašanje in časovne vzorce izločanja in mu dovolj pogosto ponuditi priložnost za izločanje, v angleščini 'pottytunity'. Materam pri prepoznavanju dojenčkovih potreb zaradi hormonov podobno kot pri dojenju pomaga intuicija,« zatrjuje sogovornica.
Po njenih izkušnjah je pogosto odvijanje otroka doma zelo preprosto, razen med kuhanjem kosila. Takrat običajno zgreši pravi trenutek, a nič za to, pravi. Primoža pač previje. Kadar se odpravijo po nakupih ali na sprehod, ga odnese nad kad pred odhodom, ko pa v nakupovalnem središču ali v parku postane nemiren, ga nese na stranišče ali ob drevo. Za vsak primer je zavit še v bombažno pleničko. »V treh mesecih svojega življenja se je samo trikrat pokakal v plenice. Veliko potrebo je laže prepoznati, ker jo zelo nazorno pokaže. Ko je ugotovil, da ga nesem nad umivalnik, kadar ga tišči, je jokal in jokal in se ni pokakal v plenice. Počakal je, da sem ga razvila. Po mesecu dni sem ga v isti položaj začela dajati tudi za opravljanje male potrebe. Veliko manj dela je, če ga odviješ in ga podržiš nad školjko, kot da ga moraš umiti in previti,« je pripovedovala sogovornica, ki še poudarja, da otroci intenzivno sporočajo svoje potrebe po izločanju do šestega meseca starosti, potem se postopoma vdajo in se naučijo lulati in kakati v plenico, ker se starši ne odzivajo.
Pri konceptu »ssss« cilj ni v tem, da bo otrok denimo pri 18 mesecih suh. Če začnemo slediti temu, pravi Ana, ni pomemben več otrok, temveč občutek uspeha. Mamici sta zato še posebej opozorili, naj starši opusyijo to metodo, če ob »nezgodah«, ki so sestavni del učenja, občutijo jezo, stres in druge negativne občutke. »Konceptu brez pleničk naj sledijo le tisti, ki menijo, da s tem ne bodo obremenjevali sebe in otroka, izvajajo pa ga lahko tudi samo določen del dneva, le doma ali s plenicami na ritki,« sta svoje razmišljanje sklenili sogovornici.
Zdravniki takšno ravnanje odsvetujejo
Kaj o tem menijo zdravniki? Docentka dr. Anamarija Meglič, vodja kliničnega oddelka za nefrologijo Pediatrične klinike Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, ki zdravi otroke z motnjami mikcije in je dodobra seznanjena s težavami z lulanjem in kakanjem, pravi, da je za konceptom brez pleničk gotovo dobronamernost, toda treba se je zavedati morebitnih posledic. Takšno ravnanje odsvetuje.
»Medicina je dodobra raziskala, da otrok do tretjega leta starosti prazni mehur in odvaja blato refleksno. Ko je mehur poln ali vzdražen, se sproži refleks in otrok se polula. Podobno je pri kakanju. Dojenček v začetku življenja kaka po vsakem dojenju. Ko pride hrana v želodček, se sproži gastrointestinalni refleks in se pokaka. Sčasoma telesni sistemi za odvajanje dozorevajo in nekje do tretjega leta starosti se običajno vzpostavijo povezave s centralnim živčevjem oziroma višjimi možganskimi centri, s pomočjo katerih otrok zaznava lulanje in kakanje kot nekaj, kar lahko uravnava. Torej, da ko občuti potrebo po enem ali drugem, lahko zadrži do odhoda na stranišče, kjer to naredi v miru in spontano, se pravi na želenem kraju, ob želenem času in brez neprijetnih občutkov,« je povedala sogovornica, ki dodaja, da iz ZDA pride marsikaj. Ne more verjeti, da otrok zavestno lula oziroma zavestno pokaže potrebo že pred tretjim letom, tega ni zasledila niti v strokovni literaturi, s katero je na tekočem. »Če otroka razviješ in izpostaviš nekemu dražljaju, vemo, da bo lulal zaradi tega, ker bo hlad sprožil mikcijo. Če zanimanje dojenčka za okolico zmotimo s tem, da ga odvedemo nad stranišče ali lijak, ga odvijamo na raznih mestih in ga silimo v nekaj, sem prepričana, da mu to povzroča neugodje in ustvarja psihični pritisk, ki lahko vodi v napačno dojemanje normalnih stvari, kot je izločanje. Vse to ukvarjanje z lulanjem in kakanjem na silo vodi v psihično obremenitev otrok,« poudarja sogovornica.
Po njenih besedah je bilo v preteklosti drugače, saj so bile matere doma in na polju, tako da je otrok lahko lulal in kakal kjerkoli. In to neobremenjeno tudi z vidika mater. »Tudi zdaj, v prvem letu otrokovega življenja, ko je večina mam na porodniškem dopustu, vlada med njima veliko sožitje. Mama točno ve, kdaj se je dojenček pokakal. Takoj ko utegne, ga previje. To je večja harmonija, kot pa da ga odvija in sili na stranišče,« pravi pediatrinja Anamarija Meglič. Na opažanja nekaterih, da se otroci, vzgajani po konceptu brez pleničk, polulajo takoj, ko jih odviješ iz pleničk, pravi, da če bo otrok odvit ves dan, prav gotovo ne bo nenehno lulal. Če pa ga odviješ, mu dražljaj sproži refleks.
Opuščanje plenic po tretjem letu
»Otrok naj živi neobremenjeno, po tretjem letu pa naj mu starši postopoma pokažejo kahlico ali stranišče, slednje je z nastavkom še bolj fiziološko. Naj ga spodbujajo: poglej, kako lulava midva ali starejši bratec ali sestrica. Za postopno nočno držnost je priporočljivo, da čim več popije v dopoldanskem času, proti večeru pa manj. Drugače pa tako kot gre lulat očka, naj gre na stranišče še sinček. Stopi naj na stopničko. Enako naj bo za deklico zgled mama. Tudi njej pod nogice podložimo pručko, da ji ne bo treba loviti ravnotežja in ji bo udobno. Na stranišču se otrok lahko zabava denimo s knjigami, igricami ali čim podobno simpatičnim, vse naj bo predvsem v ljubečem in spontanem duhu, nič na silo. Če otroka prehitro začneš siliti na stranišče ali kahlico in če temu namenjaš preveliko pozornost, se lahko konča v začaranem krogu, iz katerega je težko priti ven. Pogosto samo ob zdravniški pomoči,« opozarja zdravnica, ki je mnogim otrokom že pomagala, da so izločanje začeli dojemati kot nekaj normalnega. Med njimi je bila večina zdravih iz urejenih družin. »Preprosto tega še niso osvojili, lahko tudi zaradi nezdravega in negativističnega odnosa, zato jim v šoli lulanja, ki poteka na naši kliniki, to pomagamo osvojiti. Teden dni bivajo v bolnišnici, kjer se zabavajo, igrajo in redno hodijo na stranišče, pravilno pijejo in se naučijo vaj za krepitev mišic medeničnega dna. Po tednu dni težave minejo in znova se jim povrne samozavest. Otrok, ki ima težave z lulanjem podnevi ali ponoči ali z obojim hkrati, se tega sramuje, je psihično oviran in ima slabo samopodobo.«
Medtem ko so na srečanju zbrane mamice, nosečnici in bodoči očka, ki so se razšli po približno dveh urah druženja in izmenjevanja izkušenj, poudarili, da je treba otroka spoštovati, opravljeno ali neopravljeno potrebo v kahlico ali kam drugam pa pospremiti povsem nevtralno, saj sta za otroka že olajšanje in občutek suhosti ravno pravšnja nagrada, pediatrinja Anamarija Meglič pravi, da sta pohvala in navdušenje staršev povsem na mestu. Predvsem pa svetuje, da se plenice začnejo opuščati pri ustrezni starosti ter prijazno in otroku primerno.
< Sporočilo je popravil patkapatatka -- 26.8.2009 15:09:01 >
|
Natisni
. 
. 
.y 
in če ti bodo dobljeni dinarčki od plače še kako prav prišli 
. Komej čakam, da bomo mal vsi trije skupej, ker drugače sva s tamalim cele dneve sama, ker moj non stop dela
Bom pa vseeno poskusila s projektom 'kahlica' naslednji teden na dopustu, ko bom tudi sama sproščena in bo to sine čutil.
. Tisti novejši, ki ima take ABS blazinice na ramenskih trakovih, pa školjka se pritrdi s pasom ZNOTRAJ. Naj ti prodajalka pokaže. Cena je bila 245 € (BC, Pikapolonica Römerja nima), pa 5% popust na gotovino. Sam to ni z isofixom! Lahko izbiraš med fuuul barvami. Sedi fajn, zadovoljni vsi 3
. 
