december28
|
Otika: pri nas je čist isto! Danes je bil ob 4.20 h še močen jok...pa se potem mladič sploh ni pustil pomirit - kot, da je še malo spal in ni vedel kje čisto je in kaj se dogaja... Pred kakšnimi 3 tedni je začel še na veliko spreminjat urnike odhoda v posteljo, pa jutranjega vstajanja in počitkov...in od takrat je še slabše. Vem da so spremembe urnika normalne, ampak se zadeva zdaj nikakor ne umiri - ponoči pa obvezno premetavanje - par dni celo na pol ure (no takrat je potem tudi zbolel za prehladom in je bilo verjetno to to)...alergij gotovo nima, nahranjen je dovolj - mu damo okrog 23h še v spanju mleko z žitno kašico, tako, da lakota to ni. Vroče mu tudi ni, je pa res, da se med premetavanjem odkrije in ga potem sigurno malo zazebe...potem pa spet jamra, a kaj ko spalne vreče ne mara... Zna biti, da so vseskozi po malem zobje - zaenkrat nima še nobenega, ima pa že dolgo vidne izbolkline spodaj in zgoraj (dlesni pa sicer še niso rdeče, tko, da vprašanje kdaj bo )... Baje sicer nemirno spanje lahko traja celo tam do 5 leta (tako pravijo otroški psihologi)- včasih se izboljša, ko gre otrok v svojo sobo in ima čisti mir... no, bomo vidli... Nadya: tole s kakcem me je pa (priznam! ) v bistvu nasmejalo, pa vem, da tebi ni bilo to nič smešno, ampak je res kot pravi detece - to je žal čisto običajna zadeva. Jaz bi zase tudi rekla, da ful pazim na mladiča (včasih si moram prav rečt, da moram bit malo bolj sproščena, ker otrok mora raziskovat in se osamosvajat, sicer bo v življenju revež), pa je potem ravno meni med prvim postavljanjem na vse štiri pred dvema mesecema ritensko padel iz previjalne mize (mimo mene!!! ). Občutek je bil grozljiv - mladiču hvala bogu ni bilo nič, ker je nekako priletel na bok in rokice, tako, da glavica ni skoraj nič dobila (razen rahle odrgnine na bradi)... v nezavest torej ni padel, bruhal ni, jok pa je trajal kakšne 3 minute (baje dober znak!). Seveda smo šli na nevro urgenco slikat glavo in ga pokazat, pa mi je kirurg tam rekel, da imajo tam vsak dan vsaj 3 mamice z isto izkušnjo, in, da naj se ne sekiramo, pa da naj ne mislimo, da je to zadnjič...ker otroci pač padajo, da so mehki in, da je redko kaj...da pa rabi en otrok v žuivljenju žal tudi kar nekaj sreče, da vse tovrstne izkušnje bp preživi... ...seveda potem par dni nisem mogla k sebi in sem ga začela previjat na tleh na puzzlih. Tole starševstvo je od hudiča!
|