ronja
|
1. naredit splav ni tako enostavno. Pride za tabo - ne pozam nobene, za katero ne bi prišlo, pa jih poznam dosti. Sama sem zelo vesela, da mi nikoli ni bilo treba naredit splava, ker vem, da bi bila to ena najhujših stvari zame. 2. dostikrat je to odločitev, ki jo sprejmeta partnerja skupaj. 3. dostikrat naredi ženska splav, čeprav ga noče - ga naredi na njegovo željo, zaradi maminih pritiskanj, zaradi strahu pred reakcijo okolice, zato da je oče ne bo ubil... poznam precej takih primerov, ko se punce niso čisto same tako odločile... Tem ženskam je grozno! ni res, da vedno one same odločajo - odloča marsikdo, samo v bolnico gre samo ona! Zdi se mi skrajno ne-fer da imajo ženske absolutno pravico odločitve. In kaj bi bilo zate fer, kadar se partnerja pač ne strinjata? - da ženska mora naredit splav, če si on ne želi otroka? če se ne strinjata, bo na koncu vedno zmagala odločitev samo enega - kaj je potem fer? tega ne moreš naredit fer, tako je še najbolj fer, kolikor se pač da. Ker prisilit nekoga v poseg na njegovem telesu je pa še bolj nefer kot pa od nejga izsilit nekaj evrov na mesec. Vsaj meni se tako zdi, mogoče sem res čudna . Zdaj pa še odgovori na tvoja vprašanja: - sodelovat ti ni treba, če nočeš, - preživnino pa moraš plačevat, če je otrok tvoj. če na to ne pristaneš, lahko ona zahteva ugotavljanje očetovstva in na podlagi DNA testov ugotovijo, da si ti oče in moraš plačevat za nazaj, kar pač nisi med potekom postopka. Ona lahko zahteva preživnino in nič več. Čustev od tebe nihče ne more zahtevat. Ni ti treba hodit z njo po pregledih, če nočeš. ni se ti treba družit z otrokom, ni ti treba pisat kartic za rd, ni ti treba prit v porodnišnico, ni ti treba bit njegov oče, ni ti treba vstajat ponoči, ni ti treba ga peljat na izlet, ni ti treba mu pet pesmic, ni se ti treba smejat z njim,... Je pa to vseeno zanimivo, tak da se splača premislit, če res tako zelo nočeš. Kaj naj storiš? Ne bluziš za tistih par evrov, to je pač riziko tega početja (sploh ker praviš, da je to čisot ok punca in sploh ker si nezaposlen, ti ne bojo mogli kaj dosti vzet, pa ravno zadnijč sem slišala, da v tem primeru tudi država včasih plačuje namesto tebe, dokler si pač brezposeln). Enako kot če se greš smučat in gadno padeš in potem obležiš v bolnici, lahko pač ostaneš brez noge. Pa ni fer, ker se drugi tudi smučajo, pa majo vseeno obe nogi... jah, se zgodi. In mogoče bi te kak super kirirg lahko rešil, samo žal ravno tisto noč ni delala in si te nek mladi neizkušen kirurg pač ni upal tako rezat in je naredil ziher varianto, da pač ne boš umrl. in tudi to ni fer, ker nekdo drug je mel pa srečo in obdržal nogi, čeprav po enako hudem padcu. Življenje je riziko, odrasli ljudje to sprejememo in nosimo posledice. Splav je lahko posledica in vse traume, ki pašejo zraven in preživnina je lahko posledica. Osebno bi rajši plačevala preživnino kot šla skozi splav - poznam preveč punc, ki so to dale skoz, da bi rekla, da je to nekaj "enostavnega". pa so se nekatere čisto same odločile, pa vseeno jim je hudo. Tvoje pravice so, da tega otroka videvaš in si njegov oče, če to hočeš. Prisilit te v to nihče ne more. pravico imaš, da zanikaš očetovstvo in se bo to ugotavljajo z DNA testi - vendar s tem samo zavlačuješ in zapravljaš davkoplačevalski denar za teste, ki niso poceni, saj že veš, kakšen bo rezultat, ker veš, da si oče. No, zdaj se pa za trenutek postavi še v kožo tega otroka: kaj pa je on kriv? A se je on odločil, da se bo rodil? Še precej manj kot vidva! A se je on odločil, komu se bo rodil? gotovo ne, ker bi si vsak otrok želel starša, ki sta skup in se imata rada in vsaj nameravata skup ostat (vem, da lahko vedno kaj pride, ampak vsaj v štartu bi si jaz tako želela, če bi me kdo kaj vprašal predno sem se rodila). In kdo bo na zgubi? Ja, prav ta otrok, ki ni nič kriv! mogoče sicer ne, ker mogoče bo punca dobila drugega moškega dosti zgodaj, da bo pravi oče temu otroku in da se ne bo niti spomnil, da je bil kdaj brez očeta. Mogoče pa da bo spoznala koga šele čez par let in tačas otrok ne bo imel očeta. Kaznuješ njega, ne nje. Njej bo kasneje lažje, če ne bo treba delit otroka in če bo lahko novi partner pravi oče temu otroku. Če mene vprašaš, imaš dve možnosti: ali boš strahopeten in ne sprejemal posledic svojega dejanja in se probaval izmikat in ne hotel priznat otroka in zapravljal državni denar, da ti bojo to dokazali. Ali pa boš pač stisnil zobe, sprejel posledice, v nadalje seksal s kondomom (dokler si ne boš želel otrok), plačeval preživnino in poslal vsaj kako voščilnico v porodnišnico, če ga že videt nočeš... Izbira je tvoja, če pa hočeš moj namig: prava pot vedno zgleda težja, je pa vseeno lepše hodit po njej (saj veš, da se po betonu sprehajat ni največji užitek, po skalah plezat pa, a ne? - sploh ko si na vrhu... premisli, pa se odloči...) OK, preživljal bom otroka, če ga že moram, ampak to je to. In kako naj dosežem da me pusti pri miru in ne pošilja slikic itd?? Tišči me v kot! To se že malo boljše sliši, čeprav prav lepo še vedno ni . Povej ji tako kot si povedal nam: "lej, punca, preživljal bom otroka, greva jutri podpisat očetovstvo, če hočeš,l da bo stvar urejena, greva jutri še na CSD in urediva za preživnino, dobila boš tisti denar, vendar čustev ti pa ne morem dat. nisem zaljubljen vate in ne želim si živet s tabo. Vem, da si ti tega otroka želiš, vendar jaz si ga ne. ne morem se prisilit, da bi se ga. Med nosečnostjo se dostikrat zaradi hormonov vse spremeni in si ženska začne zelo želet tega otroka, čeprav si prej ni niti predstavljala, da bi ga imela. Ampak jaz nisem noseč in se ne počutim tako. Sem še vedno tak, kot sem bil prej. Žal mi je, da je tako, ampak je. Nobene slikice in nobene mere in nobene informacije o tem otroku ne bodo tega spremenile. Si ga pač ne želim. Prosim, nehaj se trudit in silit, vem, da nič slabega nočeš, vendar pa meni to res ni všeč. prosim, ne pošiljaj mi nič več v zvezi s tem otrokom" pa te bo po moje potem pustila pri miru. Vendar pa se vprašaj, če res nočeš vedet, kdaj bo otrok rojen (v tem primeru ji povej, da bi rad, da ti to vendarle sporoči). Vprašaj se, če si res 100%, da si ne boš premislil. Če si, nič hudega, ji pač povej tako. POvej ji, da ti sprejemaš njeno odločitev, ona pa naj tvojo. na splošno sicer pri nas prijazni smsi in pisma niso prepovedani, tako da sodne poti, kako preprečit take stvari, ni. Je samo pogovor z njo. Ali pa menjava telefonske in ne odpiranje pisem z njeno pisavo. Ampak to lahko nareidš potem, ko bosta vse formalnosti (očetovstvo in preživnina) že poštimala. je pa seveda še ena možnost: da se ti globoko v sebi vprašaš, zakaj te vse te slikice in klici in smsi o tem otroku tako zelo motijo? Ker ti dajo vedet, da ta otrok res živi, čeprav ga nočeš? Ker imaš slabo vest, ker se en del tebe še ni čisto sprijaznil s tvojo odločitvijo? Zakaj te njeno pritiskanje tako boli, če do nje in do otroka ne čutiš nič? Če prideš temu do dna, ti bo veliiiiko lažje, mogoče si boš celo kje za odtenek ali dva premislil. mogoče pa te bo to bombardiranje vsaj malo manj motilo ali pa boš našel besede, kako ji razložit, zakaj te moti. Lažje nehamo z določenim vedenjem, če vemo, ZAKAJ gre nekomu na jetra. Če ne vemo zakaj, se nam dostikrat zdi, da že ni tako hudo, ker pač ne razumemo, da je to vedenje lahko res tako zelo zoprno.
|