PapuaNG
|
pozdravček še od mene. Za mano je pa kar grozen dan. Najprej ugotovim, da mi je ponoči umrl papagaj, ki je bil z mano že dobrih 12 let. Je bil že včeraj nekaj slab, tako da smo pričakovali najhujše, a vedno upaš, da ne bo prišlo do tega. No, je mel pa nadvse zanimivo življenje in kar tri žene Potem pa peljem mojega u službo, se pa za mano en v drevo zaleti. Kako je do tega prišlo, mi ni najbolj jasno, ker nisem skos nazaj gledala, vidla sem samo, kako je v drevo priletel Kakorkoli, sem bila že precej naprej, pa še mudilo se nam je, tako da sem odpeljala naprej, ker je itak tovornjak za mano ustavil in šel pogledat, kaj se dogaja. Upam, da je bla sam razbita pločevina in z voznikom ni bilo nič hujšega in da je samo zgledalo grozno. Sem bila od tega tako pretresena, da sem pol pozabila zaviti tam, kjer bi morala, potem sem pa še enkrat skor narobe zavila. Sploh nisem mogla razmišljat. Sem mela še malega zadaj in grozno mi je bilo ob misli,da bi se ta avto vame zabil, in to bočno, na strani, kjer je tamal (iz te strani je prišel). Pa še na forumu sem brala malo pri nedonošenčkih in o christianini pupiki...sem ji že tam zaželela srečo, pa še tukaj...teli otročki so res pravi borci. Mi grejo kar solze na oči, ko samo pomislim, da s tamalim kaj ne bi bilo vredu. Sva se z mojim pol mal pogovarjala, da sva lahko resnično srečna, da je zdrav in da imava tako malo problemov z njim. Res je, kar pravijo-samo, da je otrok zdrav. Jst sm še sploh taka, da me kar srce boli, če vidim nekoga v bolečini, sploh pa, če so to mali otroci. Sem nežna dušica (kljub temu, da merim 178cm) . Zgleda res tale mlaj še dodatno mal intenzivira počutje...bom danes samo še peške pa nič nevarnega počela.
|