Jazzy1
|
IZVIRNO SPOROČILO: Alenka_ IZVIRNO SPOROČILO: Marsy Nočem vam morit (ne brat, če se vam ne da), ampak moram spet mal pojamrat. Tale način življenja mene tko ubija, da nimam prav nobene volje do ničesar več. Prav ničesar se ne veselim, vse mi gre na živce, vse mi je odveč. Tko da sem dons mal tuhtala, da bi šla k dohtarci. Sam mislim, da je brez veze, ker itak sam antidepresive predpišejo takoj. Tud do ne čutim več isto, prov razjezi me, ko on počne lahko vse, kar je počel prej, jaz pa sem morala vse pustit. Tko, ne bom več tečnarila, se pa mal boljš počutim. ne vem, če sem ti s tem kaj pomagala oz. če sem sploh prav razumela tvoj post... ampak glavno je, da si vidva z možem pomagata, da se pogovorita in boste vsi lažje zadihali... navsezadnje le vidva odločata kakšno življenje boste živeli in v kakšnem okolju bodo rasli otroci. le povej mu, da te duši in bi tudi ti rada kdaj počela, kar si včasih... naj bo pripravljen tudi biti varuška (tako kot ti, kadar si on lahko privošči svoje)... pa ti ne bo potrebno nobenih psihiatrov ali antidepresivov... pogovorita se in najdita rešitev! vso srečo in naj to obdobje čimprej mine!!! Alenka, lepo si to povedala. Marsy, drugače pa mislim da nas večina mamic kdaj pade v takšno krajše obdobje, ko se nam zdi da smo same za vse in da enostavno ne moremo več. Jaz imam včasih tud momente, ko mam že tolk dost pucanja, pranja, obešanja, KUHANJA (tega predvsem ker sem totalna antikuharica, čeprav obužujem dobro hrano) , in ja, včasih pride trenutek ko tudi igranja z L. Ampak na srečo me to tud približno tako hitro mine kot pride. Mislim pa, da so takšni občutki čisto normalni!! Tudi jaz mislim, da je ključ do boljšega počutja in sprememb iskren pogovor z možem!! Pa tudi sedaj ko bo šla v vrtec oz se izteče porodniška, se bo tvoje življenje spet malo vrnilo na stare tire in bo lažje...
|