Tanja55
|
Honey, prvo kot prvo -- otrokom je treba povedat, niso več majhni, 14, 11 let huh... ne jim lagat no! To nikamor ne vodi, razen v to, da otroci zgubljajo zaupanje v svoje starše. Če ji lahko nudiš oporo v smislu, da si ti tisti racionalni človek, ki ga v tem trenutku potrebuje ... potem si naredila ogromno. Zdi se mi, da sama ni sposobna se zbrat in pretehtat, kaj je nujno za naredit zdaj, da bo mama čim dalj z njimi in kako ji nudit čim bolj kvaliteten čas, ki ji preostaja. Poslušaš jo že lahko, mora jokat, ampak mama še ni mrtva!! Jokala bo predvsem potem, ko se mama poslovi, zdaj naj se pa z njo veseli življenja! Ne vem, če je tole razumljivo, ampak tvoja prijateljica, njena mama in oče, ter vsa družina morajo spoznat, da diagnoza še ni smrt. Čeprav je slaba diagnoza, še ne pomeni konca!! Moji mami so tud zmajali z glavo, pa je živela 5 let, ampak si jih je priborila sama, s svojo nenormalno energijo. Ne pa zdej jokat, skrivat se pred svetom in objokovat nekaj, kar se še ni zgodilo. Pomagaj ji, da uvidi, da je potrebno pozitivno razmišljanje, da bodo drugi temu sledili, če bo sama začela. Pozitivno energijo ji daj, poskušaj jo na kakšen način razbremenit, ampak predvsem ji dopovej, da je tu v igri MAMA in ne ta in ona sestra, oče ali otroci. Z njo naj bojo, naredijo kakšno trapasto stvar, ki si jo je mama želela že celo življenje, preživijo čas tako, kot si ona želi. Ti pa ji boš po svojih močeh pomagala, ko bo sama na tleh, ko bo hudo z zdravljenjem in ko bo čas, da se mama poslovi. Več od tega zanjo težko storiš, itak ti bo pa sama pokazala, koliko tvoje bližine želi in potrebuje.
|
Natisni
Glede genske ambulante pa nimam izkušenj..nekaj mi jo je ped zanositvijo omenjal G,ma potem ni bilo potrebno.
. 
. 
