PIAF
|
Tudi jaz sem pred mesecem dni izvedela, da ima moja mami raka na dojki. Ves čas (pol leta) je tožila o bolečinah v hrbtenici, zgornja vretenca in nobena terapija ni pomagala. Ko je šla skozi vse preiskave so ugotovili raka na dojki. najprej seveda šok, potem sem se o bolezni malo pozanimala in se tolažila, da se bo s kemoterapijami pozdravila. Nato sledi pogovor z zdravnico, ki mi kruto odpre oči, da je rak napredoval že na cela pljuča (razpršeno) in kosti (zato tudi bolečine v hrbtenici). Ker so se vretenca zlomila zaradi metastaz, je bila 2 tedna nepokretna, v plenicah. Odločili so se za operacijo, da jo nekako poklapajo skupaj za silo (tako sem jaz razumela). V bolnici leži že en mesec, vidim strah v njenih očeh, ker ne ve, kaj to pomeni, vidim strah pred smrtjo in to me ubija, tako ubija, da jočem cele dneve, visim na internetu, kjer iščem vse možne variante alternative za njeno pomoč:)
Zdravnica je rekla, da je bolezen v zadnjem stadiju T3M1 in naj ji zadnje trenutke naredimo čimlepše..
Ne znam vam povedati, kakšne dneve preživljam. kako hudo trpeče je gledati svojo mamo, ki te gleda z vprašujočimi očmi: ali bom kmalu umrla?
Naj povem, da je pred dvema tednoma preživela svoj 55.rojstni dan v bolnici. Tako mlada še je za smrt, tako rada bi še jo videla, kako se igra s svojima vnučkoma, ki ne bosta imela babice.
Zdravnica je rekla, da ima raka že najmanj 10 let, d aje jezna, zakaj ni prišla že prej...mama pravi, da ni vedela, ni čutila...Ne vem, kaj naj rečem, je bolj v sebe zaprta, nerada govori o sebi, o boleznih, nikomur nič ni nikoli zaupala.
Ona še prav ne dojema, s emi zdi, ona še vedno misli, da bo pozdravljena prišla domov in bo potem vse ok. Saj, hvala bogu, da tako misli in upa, po drugi strani pa me gleda s solznimi očmi, ker nekaj sluti...
Dobiva zelo močna zdravila proti bolečinam, dala je že skozi prvo dozo kemoterapije (imela jih bo 6), na noge se sicer že postavi, ampak se vsa trese in sama ne more nikamor. najhujša stvar pa je njena zaprtost, saj ne more odvajat. Shujšala je 20kg v enem mesecu, trebuh pa ima tako napihnjen, ker ne more odvajat. Zdravnica je rekla, da ji metastaze pritiskajo na center-živec za odvajanje blata in lahko odvaja samo še s svečko in klistirjem.
Enostavno sem tako v šoku in prizadeta, da ji ne znam stati ob strani s pozitivno energijo, ker ne vem, kje jo naj črpam, saj sem sama čisto na tleh. Nočem ji vsega realno povedat, kako je z njo, naj sama upa, čeprav vidim, da vedno manj.
Svetujem vsem, ki opazite najmanjšo spremembo v svojem telesu, da greste takoj k zdravniku, saj je zgodnje odkrit rak ozdravljiv; marsikaj se da še narediti. V tem mesecu sem se toliko naučila o raku, da tudi sama gledam na življenje s čisto drugimi očmi.
Mami zdaj prisega na Noni sok in na vsak način ga želi piti. zdaj se prebijam do informacij, kje ga dobiti (original seveda) in ji dati neko upanje. Če ona verjame, da ji bo pomagal, pa ga naj pije. Ali je še kdo od vaših svojcev jemal kakšne vitaminske dodatke, drugo alternativo?
Vsem želim samo pozitivne rezultate, čim uspešnejše okrevanje in čimveč pozitivne enregije!
P.
|
Natisni
Navijam za vse skupaj in vsakega posebej, da premaga to zahrbtno bolezen. 
