mojsonček
|
Drage moje junijke! Nisem vas pozabila, verjetno v vsem tem času nisem izpustila niti ene strani, v mislih sem sočustvovala z vsemi, ki so vas pestile težave in se veselila za vsako lepo novičko... a vseeno nisem našla časa, da bi se lahko tudi sama kdaj pridružila kakšni debati... vidim, da smo več ali manj vse na istem, ene z nekaj več, druge z manj težavami ampak glavno je, da naši sončki pridno rastejo, da so zdravi in da se veselimo vsakega novega dne... MOJJAKA upam, da bo za vas danes en prekrasen dan in bo opornica pozabljena, kot da je nikoli sploh ni bilo LINO... nočem te pomilovati, ker vidim oz. berem, da si močna ženska, da si krasna mama in prav tako partnerka in vem, da si zaslužiš predvsem več ljubezni in spoštovanja... žal tvoj partner tega ne vidi a očitno se niti ne zaveda, da gre lahko življenje naprej tudi brez moškega... mogoče bi kakšen pogovor obrodil sadove, verjamem, da se človek kljub karakterju, ki ga ima lahko spreminja oz. prilagaja, če le to sam hoče... kakorkoli... želim ti, da kljub dvema sončkoma, ki ti sijeta vsak dan, polepša življenje tudi tvoj partner, ki je tako kot ti v vsem tem... DEJA tebe občudujem, ker si kljub tako stresni situaciji uspela ohraniti trezno glavo, svaka ti čast... sobica ti pa lahko rata še bolj všeč, ko bo enkrat doma, sploh če se bo Anej v njej krasno počutil Pri nas je kot sem že napisala predvsem kronično pomanjkanje časa in spanca... če bi imel dan še kakšnih 5 ur več... naša malčica je že več kot dva meseca tako boga, da sem včasih tako zmozgana, da ne vem kje se me glava drži... Začelo se je z napenjanjem in pogostimi vetrovi nato pa stopnjevalo in nadaljevalo s takimi krči, da včasih nisem vedela, če bom zmogla preživeti dan... pri nas večino spimo le ponoči pa še to se dva do tri krat dojiva, ko postane nemirna... včasih v celem dnevu (od 7 do 22 h) uspe prespati uro in pol do dve seveda ne v kosu, po 10, 15 min potem pa spet nekaj ur nič... po cele dneve se nosimo (hvala bogu za sling, brez njega bi bila še bolj skrivljena, kot sem že) in včasih ni stvari, ki bi pomagala... najhuje je, ko včasih tako joka, da niti do sape ne pride več in je vsa zaripla v obraz, ko jok ni več jok ampak vreščanje in nemalokrat se čisto zlomim, ker ji ne znam pomagati, ker je ne morem potolažiti... včasih zna bit res hudo... moj je od doma od 7 do 17 ure in velikokrat sem prepuščena sama sebi, sej pol, ko je doma mi pomaga pa tut pospravi in ogromno krat skuha tudi za naslednji dan ampak zna biti vseeno stresno, sploh ko se obremenjujem, če mi bo zaradi vsega tega zmanjkalo mleka... ampak zaenkrat je vse ok (že trkam na les) in Zoja lepo napreduje... pred enim mesecem sva bili celo 3 dni v bolnici, ker so se ji poleg krčev naredili po obrazu taki izpuščaji (v albumu je slikica), da me je srce bolelo, kako boga je bla videt... pa me je nadomestna zdravnica prepričevala, da se ji čisti koža... valda ja... vseeno nama je napisala napotnico za v bolnico zaradi krčev, tam so pa rekli, da ima atopijski dermatitis in sva 10 dni zdravili izpuščaje z antibiotično kremo... sumijo na alergijo na KM in jajca in sem evo točno en mesec na dieti... izpuščaji so izginili, krči pa so še vedno tu, resda v malo bolj blagi obliki in tudi ne vsak dan po cel dan ampak je še vedno naporno, predvsem za mojo malčico, ker povrh vsega sploh ne kaka... groza... v četrtek bo stara tri mesece in odkar sva doma je kakala sama 4x, vse ostalo s pomočjo glicerinske svečke, ki ji jo dam, če po petih dneh ne odvaja (po navodilu pediatrinje) pa še takrat ne kaka vedno, tko da moram včasih dat naslednji dan še eno svečko... ravno prejšnji teden sva bli pri P pa je rekla, da pri izključno dojenih dojenčkih zaprtja ni, da je pač normalno, če včasih tudi 10 dni ne kaka ampak mene srce boli, ko vidim, kako jo napenja in se muči... prisežem, da prdne sigurno 50x na dan in vsak bogi prdec jo tko namatra, da se prejoče še pa še, preden ga spravi ven... kapljice smo itak probal vse možne pa po nobenih nisem opazila razlike, ko je najhuje, ji na dudo kapnem kakšno vetrovno kapljico iz koroških lekarn in jo vsaj malo umiri... čeprav ta cuker... tolažim se s tem , da bo kmalu bolje... evo, pa sem še jst malo pojamrala... k sreči se je vsaj porihtalo to, da je bila 2. abrazija uspešna in se fizično počutim ok, da me ni strah še za to... tudi M še nimam in upam, da tko ostane čim dlje, o zaščiti sploh nisem razmišljala, naše dete je itak IVF-jček, bi bil čudež, da rata narest še kakšnega po naravni poti ... glede pa... včasih nam ostane še toliko energije, da se lahko sprostim... resda bolj poredko ampak vsak začetek je lahko malo težji, verjamem, da bo tudi to kmalu steklo ne morem verjet, da je Zoja zaspala sama v poseljici, vmes sem jo šla nekajkrat preverit in je kot angelček... nč, brezkofeinsko kavo z riževim mlekom (česa vse se človek navadi... ) sem spila, še zajtrk si naštimam pol bomo šli pa malo ven dokler je še vreme, baje so popoldne napovedane nevihte... lepo bodite ve in vaši sončki
< Sporočilo je popravil mojsonček -- 10.8.2009 8:59:13 >
_____________________________
Moja sreča sta moja sončka...
|