|
Zanica -> RE: Cirkumzacija da/ne (tiste ki mislite pisat filozofije prosim ne odpirat teme) (6.5.2009 11:47:00)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Tanja55
IZVIRNO SPOROČILO: Zanica
Kot prvo prosim za odgovore DA/NE, ker res nočem prebirati klobas in verskih filozofij. Ne znam narediti anketo :(
Situacija je taka:
Ona prihaja iz krščanske družine, on iz muslimanske. Obadva sta pripadnika kulture bolj po dediščini, kot da bi osebno prakticirala določeno veroizpoved (razen za glavne blagdane).
Zdaj se poraja vprašanje: če bi imeli sina, naj se ga obreže ali ne? On zahteva da se obreže. Ona se z tem ne strinja najbolj (razen iz medicinskih razlogov seveda). On ne bi nikoli pristal na krščanski sakrament, se pravi ni najbolj pravičen, vendar sta obadva mnenja, da se otrok v življenju SAM odloči za katero od religij-če se bo odločil. Ampak ona misli da je moški otrok že v samem začetku opredeljen z strani starša.
Ali bi ve, zavoljo partnerja, pristale na cirkumzacijo otroka zaradi verskih/kulturnih razlogov?
Najprej, odgovor je NE.
Potem pa preberi se enkrat vse kar je z odebeljenim napisano in ce si ti zdi se vedno merodajno vprasanje ali bi pristala ali ne, potem ti recem:
a) nima kaj od mene ZAHTEVAT, da se otroka obreze
b) sploh ker je bil nek dogovor, ki ocitno je bolj tko tko, ce se zdej o tem razmislja in celo zahteva
c) ne sprejema moje vere (e.g. NIKOLI ne bi pristal) torej zakaj bi se morala jst podrejat njemu
d) in ce nista verna v toliko, da prakticirate vero, potem nista prava vernika
moje vprasanje zdej tebi pa je kaksni so torej njegovi argumenti za obrezovanje, ce niso verski, ker verski ocitno ne morejo bit, ker ni vernik?
Sem vidla zdej, vmes, ko sem pisala, da si ze odgovorila glede njegovih argumentov: hja, ponos je ena taka hecna zadeva. Se z njim soocam vsakodnevno, moj dragi ga je namrec poln. Ampak vseeno zame to ni razlog za dejanje, ki bo storjeno drugemu, torej vajinemu otroku.
Hvala ti za iskrenost. Ker ženski je težko priznati da je mož/partner ful ponosen (tudi egocentričen), in da ga tudi zaradi te lastnosti ljubi. Ne bom več pisala v tretjem licu (ne vem zakaj sem sploh tako pisala), jaz svojega namreč po 6 letih zakona zelo zelo ljubim. In vem da on čuti enako do mene. In da ponos včasih nima nobene zveze z ljubeznijo. To je njegova lastnost.
Midva sva se vedno uspela dogovoriti. Prvo je kreg (ko so občutljive teme kot ta), po tem je nekaj časa samorefleksije kaj in kako, potem pride tudi dogovor. Kakšen bo ta dogovor, ne vem. Trenutno sem v mislih, da ne bom popustila. Oziroma, zdaj čutim da ne bi dovolila poseg iz omenjenih razlogov. Pa naj reče kar če, lahko to sprejme, če ne, raje ne bi več imela otrok z njim ali gremo vsak na svojo stran. Sam mislim da on premore dovolj logike v glavi da bo dojel kaj je prav.
|
|
|
|