rr.mm.dd
|
Kam boš pa drugam dal praholovce, ki jih dobivaš, naprej pa daril ne podarjaš? Sej vem, neumna sem, ker vse stvari končajo pri meni, jaz se pa trudim za vsakega novo kupit. Jaz sem pač glede daril zelo občutljiva. Govorim o določenem krogu ljudi, ne o vseh okrog mene: Najprej sem se zelo, zelo trudila, da bi jim ustregla in kljub "majhni" priložnosti ali samo obisku, kupila veliko darilo. In jim ni bilo prav. Potem smo šli na drobne malenkosti, ljubke svečke in praholovce, jim ni bilo prav. Če kupiš kaj cenenega, direkt povejo, da ojoj. Če se potrudiš z najboljšo bonboniero, dajo vedit, da imajo dovolj vsega. In je npr. možakar za god enako nezadovoljen s flašo, kot z 2 kg čokolinota in posodicami, ki ga ima zelo rad, ampak si ga ne privošči. Ko potegneš črto, prideš do zaključka, da je najbolje, da take ljudi kar malo vprašaš. Oni že v naprej vejo, kaj ti bodo namignili, na darila gledajo skozi denar in skozi "dobičkarstvo", darila podarjajo naprej in pri vseh teh sem uvedla rutino, da kupimo res nekaj malega, kar sami izrazijo željo (cca 10E). Seveda so meni všeč darilni boni za potovanja itd, za kakšne okrogle, samo sem potem preveč razočarana, ko sami dobimo nazaj pol litra balzamičnega kisa. In tako se že nekaj let ravnamo po načelu: kupi sebi, kar ti paše, za darilo pa nakloni bolj malo (prej je bilo pa povsem obratno) - a poskušaj zadet poanto. Za sebe pravim, da ne želim daril, da naj samo pridejo na obisk, če pa že kaj, sem pa vesela 100 g kave ali 100 g čokolade, ki jo imam rada, žalostna pa sem, ko dobim čokolado, ki je niti oni ne marajo in je uporabna še en teden in jo potem podarijo naprej meni. Te logike pa ne štekam: ni mi všeč, zato bom podaril tebi, moj prijatelj?!?!? Več denarja namenim obdarovanju otrok - kupim jim pa kar sami povedo ali pa kar mislim, da bi morali imeti, pa jim starši ne kupijo, kar je meni všeč in bi si jaz kot otrok želela . Primer - karte za ZOO, če jih starši v parih letih nikoli ne peljejo.
|