donna22
|
Po resnici povedano, sploh ne veš oz. se ne zavedaš, kaj vse zahteva od tebe , dokler se ne rodi. Potem pa hitro ugotoviš, da nisi več prvi Zjutraj se vstanem in grem najprej maličko previt in zrihtat, potem pa sebe na hitrco ... Potem je njo treba nahranit in če uspem, še sebe, sicer pač ne Če je sitna, ne morem nič zraven nje, če je vse okej, potem pa ni panike Ko kam grem, traja in traja, da njo zrihtam in mi potem pogosto zmanjka časa zase, ali pa se mi ne da, kar me obenem tudi jezi V glavnem, najprej Zala, potem jaz Si ne znam predstavljat, da sem si včasih npr. samo zmislila in šla v kino ... Zdaj namreč to zahteva kar nekaj načrtovanja Življenje se ti res obrne na glavo, ko dobiš otroka sa5i, huda zgodbica Škoda, da si morala kaj takega skozi dati - zgleda pa, da se je tvoje telo odločilo namesto tebe. Verjamem, da ti je hudo ob misli na to, ampak očitno ni bilo usojeno - ni še bil pravi čas. Sedaj pa je pravi čas Z izpiti pa je tako: ja, sem jih delala od začetka, zdaj pa se je vedno težje zraven spravit Po resnici povedano, je prve mesece to lažje, ko otrok predvsem samo je in spi ... Zalo sem nahranila, dala spat in imela dosti časa za vse. Zdaj pa je ogromno budna, ko čez dan zaspi, letam sem in tja, da postorim to in ono ... In potem se dostikrat še prehitro zbudi Naporno je, ni kaj. Ko je budna, pa se seveda ne morem učit poleg nje. Lahko npr. na izi skačem po forumu zraven, kakega daljšega posta, kot je tale, pa niti slučajno ne morem spisat Tako da lahko rečem, da je od začetka blo z izpiti lažje, zdaj je vedno težje, seveda pa se da - vse je odvisno od dobre organizacije, želje in od tega, da ti nekdo lahko pomaga in malo vzame v varstvo. Po resnici povedano sem jaz zdaj v obdobju, ko se mi zeloooo ne da To je najbrž zato, ker imam samo še 4 izpite do konca - se mi zdi, da vsak, ki gre proti koncu, potem malo vleče vse skupaj
|