vijolca
|
Živjo punce! Prazniki so minili, pri nas se je kar dosti jedlo, tudi jaz se nisem bremzala (mogoče je tašča že malo čudno gledala), vsekakor pa ne gre brez tega, da ne bi kdo vprašal, kdaj bomo kaj naročili?! (moški del družine, seveda - kot da je tako enostavno). Z nespečnostjo je mogoče malenkost boljše (Kaja13 - še dobro, da si še ti to napisala, ker malo me je pa že skrbelo), slabo mi ni, razen da me kdaj malo obhaja slabost. Glede tega, kdaj povedat imam jaz tako neprijetno izkušnjo, da je nobeni ne privoščim. Zaenkrat veva samo midva in šefica, ki sem ji morala povedat tisti dan, ko sem naredila prvi test (zaradi službe sem ga tudi naredila na prvi možni dan). S tem je prišlo do nekaj sprememb načrtov, ki jih je bilo potrebno izvesti čimprej, sodelavcem še nisem povedala, bom pa tudi morala zelo hitro, ker se bodo moje spremembe tudi njih dotikale. V bistvu bi jim morala še pred prvim pregledom , pa bom poskusila nekoliko zaobit celo zadevo in se izgovorit na kakšne osebne težave, po prvem maju bom pa že morala povedat... Drugače so v službi ful razumevajoči, še posebej šefica, glede tega me ne skrbi, le da bi iz previdnosti sama rajši malo kasneje povedala. Do prvega pregleda pa je še cel teden (21.4.), sploh ne vem, kako bom zdržala, najrajši bi pri urah delala križce. Punce držite se, držim pesti za vse nas in upam, da se vse izteče tako kot je treba!
|