IZVIRNO SPOROČILO: miska73

Jst dolgujem še kako zgodbo o tem kaj se je dogajalo v zadnjih 2 mesecih... Pa niti ne vem kje začet in kaj od tega kar se je zgodilo napisat za javnost...

Včeraj, ko je bla tu patronažna, sem se v pogovoru z njo šele zavedla, koliko sreče v nesreči smo v bistvu imeli.
Najbolj pametna stvar, ki sem jo nardila, je, da sem šla po inekcije za plučke v LJ porodnišnico in tam tudi ostala ter tam rodila.
Ker če je karkoli narobe, je najboljši kraj kjer si lahko namreč LJ KC.
Vprašanje kaj bi bilo, če bi rodila v lokalni bolnici, kako bi se potem zadeve odvijale...
Pa če bi potem jst žulila tale moj zakladek doma na rokah kot ga ta trenutek...

Namreč moj Rokec se je rodil s prirojeno napako na požiralniku in je potreboval urgentno operacijo.
Tako se je dan po rojstvu začela naša borba.
Hvala bogu za medicino in srokovnjake v KC.
Pa za to, da je Rokec taki borec, ki je do zdaj vse premagal.
Sama pa sem odkrila, da sem veliko močnejša, kot sem kdaj koli za sebe mislila.

Pa porodna zgodba...
Voda mi je odtekla v 4. nadstropju LJ porodnišnice okoli 16h. Vam rečem ni ga boljšega kraja da se ti to zgodi.
Uro po tem so se mi pričeli popadki, ki so se zelo hitro stopnjevali.
Tako smo kak hitro pristali v porodni sobi.
Nekaj minut po 20h se je glavično rodil Rok, 6 minut za njim pa medenično še Nejc.
Oba pikeca sta ob rojstvu zgleda super in sta takoj zajokala.
Popadki bolijo za znoret. Če kdo reče drugače, potem laže.
Ampak se da preživet in se preživi.
Pa ko dobiš zakladek (ali dva) te prevzame neka pozitivna euforija in v trenutku pozabiš na bolečine...
Kej posebnega se med porodom ni odvijalo. Nič klistirja, nič proti bolečinam, samo maska... no, pa dobra babica, ki me je skoz nadzorovala, da nisem jst po svoje zbezljala.