Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: kalbo IZVIRNO SPOROČILO: brisačkarca IZVIRNO SPOROČILO: kalbo Brisačkarica, nekaj bi te vprašal, čist tko ker me zanima. Torej ti živiš v lastniškem stanovanju, nimaš kredita, nimaš niti enega pufa in maš 4 plače na strani za izredne dogodke? Živim v lastniškem stanovanju, mam kredit(oz. ga ma mož), lizing, pa 6 plač na strani(oba skupaj), pa še delnice in podobno sranje k trenutno ni nč vredno. Pa varčevalni račun na kerem šparava za otroka, k bo pač ful stal da prideva do njega. Te še kaj zanima? Ja me, pa ne zato, da bi nevem kaj oporekal, ampak zato, ker mi je dalo mislit. Finance niso moja boljša stran in me zanima, kako vam pač znese, ker jest se nisem nikoli vozil v BMWju al pasatu. Ko sva se z mojo pred skoraj devetimi leti spoznala, sva bila oba še študenta ona bolj pridna kot jest. Premogla sva pa podrtega jugota in starega roverčka 111. Kmalu sem se zaposli in so me seveda poklicali v vojsko in zamenjal sem jugota, ki se je že skoraj podrl za puntota, starega seveda ne novega, potem sva pa pač začela razmišljat o družini. Padla je odločitev za mansardno stanovanje pri njenih, pa to ni zdej tko, da prideš, rečeš živjo mami in se vseliš. Zamenjat je blo treba streho (2miljončka....moja takrat letna plača), okna in centralna (2 milijončka, spet leto dni plače), kopalnica ploščice parket spet blizu dveh miliončkov. No tukaj smo že pri treh letih moje plače. Kje je še pohištvo, kuhinja, gospodinjski aparati. No vse to je ratalo v pol leta in sva se vselila, vmes poročila in rodil se je Blaž. Spet dilema star tudi od gradnje razmajan Punto je začel odpovedovat poslušnost, midva pa dojenčka na poti. Kaj storit...ja nič vzet kredit, poplačat kar je bilo še starega in kupit Fiat Mareo za milionček in pol. In tako se je vmes rodila Anja, njenega Roverja sva se....no bom nehal, ker sem že tako preveč napisal, bom spet kregan doma. Zdaj pa tko, če vse skupaj sešteješ bi brez začetnega kapitala staršev, dediščine al nevem še česa težko shajala brez pufov, pa sva šla v mansardo, ki je bila vsaj pol cenejša kot če bi kupil stanovanje in me zanima pač a sm jest tok nesposoben, al kaj. Zdaj gledam kar nekaj parov, ki jim je žal, da so daleč v trideseta odlašali z družino, ker se jim kljub temu, da imajo prihranke, so brez pufov ne prime....in mi ni žal, za moje pufe. Me sekiraj včasih, sam mi ni žal. No toliko od mene in res me zanima, ker pač meni več pomeni čas z družino kot pa keš na banki. Kalbo jaz sem se k njemu(oz. k njegovi mami) preselila pri 20ih. Kot študentka. Delala sm po 12ur po gostilnah pa študirala. On je bil redno zaposlen, za tiste čase dobro plačo. Pa študiral zraven. Stroškov pri njih nisva mela nobenih. Sva dajala celo mojo plačo, pa še kdaj kaj od njegove na stran. Pri 24ih sva mela našparan za pol stanovanja, za polovico sva vzela kredit(takrat so bla stanovanja pol cenej). Sva ga tud mogla dobesedno razbit in na nov narest. To sva delala eno leto in pol. Po pravici...tud enih štunfov si takrat nism kupla. Takrat sva tud začela delat na otročku. Pri mojih 24ih in njegovih 28ih. Pol sva še dve leti životarla v stanovanju in mela res sam za nujne stvari. Aja....avto sm si jaz z pomočjo atka kupla pri 22ih(star). On je mel tud eno kripo, k jo ma še vedno . Lani sm diplomirala, se zaposlila in zdej nama finančno gre veliko bolje kot prej. On je pa tudi ravnokar menjal službo. Aja....za pohištvo sva pa porabila mojo dediščino po očetu k je umrl pri mojih 22ih(cele tri miljone takratne). Žal mi ni za nič. Sm pa ponosna na vse kar sva dosegla(pa ne na finančni plati). Otrok ne bi blo tud če bi začela pri 17ih delat na njih, ker najini problemi niso povezani z leti. Jamram pa ne, ker nimam zakaj. Puščam to ljudem k so res ubogi. Jaz nisem. Pa tudi ti nisi. Imaš super ženo, otroke, stanovanje, službo, pamet.....kaj bi pa še hotu?
|