Jančika_
|
IZVIRNO SPOROČILO: kepa* Mah, bolje, da kar neham. Ravno mu moram pripravit zajtrk in se ubadam, kaj naj mu dam. In tako pri vsakem obroku in vsak dan. Po resnici povem, da se glede prehranjevanja najbolj oddahnem, ko je v vrtcu, ker tam baje nekoliko raje je. Joj, ne govori . Evo, danes sem cel dan sama z otrokoma in tamali je že cel teden bolan in tudi on ne je nič. Prav groza me je, kaj bosta jedla. Zajtrka jima še sploh nisem ponudila, samo sadje sem jima narezala in postavila na tla ob lego kocke (pojedla nista od pol osmih zjutraj še nič), ker tudi če ju dam za mizo in jima postrežem ne vem kaj, ne jesta. Ne mislim pa z gajžlo stati nad njima in ju siliti. Za kosilo dobita čisto juho z zlatimi kroglicami in ribje palčke, pa surovo papriko (to imata ponavadi kar rada). Če tega ne bosta jedla, pa ne vem, kaj naj. Ne mislim tri ure stat v kuhinji, da bosta malo pobrožila po talerju in šla lačna od mize . Vasja ima nek pik na zelene stvari (razen na zeleno papriko, tisto ima pa zelo rad) - vsako jed podrobno inšpicira in če se kje kaj zelenega ven zašajna, je konec. Še najmanjšo pikico peteršilja v juhi najde. Pa mislim, da ga zeleno sploh ne moti, ampak da si je to namislil z namenom, da se izogne hrani. Je pa svetovni prvak v ustvarjanju vtisa, da je. Prav razkošno sede za mizo, viha rokave, prelaga pribor, premika krožnike in dekoracijo, nadeva si vse sorte in potem to šiba sem in tja po krožniku, obrača in opazuje, kako zgleda hrana od spodaj, napikuje na vilice....potem pa se dotakne z jezikom, reče "nisem lačen" in zaključi s predstavo . V vrtcu tudi ne je nič, samo tam ga ne vidim, pa mi je lažje pri srcu . Zdaj tole vse skupaj zgleda, kot da iz hrane pri nas delamo big deal. No, v resnici se trudimo zadevo speljati čimbolj mirno in brez posebnih poudarkov in siljenja, pa zavestno se krotim, da se ne bi sekirala (to imamo starši zgleda vgrajeno, sekirancijo zaradi hrane mislim ), učinka pa ni, tako ali drugače...
|