lana38
|
Nikar ne obupajte, kljub 40+. Že nekaj dni gledam vašo temo, pa nisem imela časa, da vas malo spodbudim. Imam kar pestro in žalostno zgodbo, da sem prišla do , ki se je rodil lani 2 meseca pred mojim 40. RD. Torej sem tudi jaz zdaj 40+ in neznansko srečna, da nisem obupala. Prvič sem rodila pri 29. letih. Pred nosečnostjo sem bila na HSG, ker je trajalo kar celo let in pol, pa ni ratalo nič. No, potem sem bila srečka in danes je ta moj otrok star že 11 let. Po 7 letih smo se odločili, da bomo imeli še enega . Po 8 mesecih truda sem zagledala in bila najsrečnejši človek na svetu. Ker sem pa bila stara že skoraj 37 let, sem morala na amniocentezo, da vidimo, če je z kromosomsko vse kot mora biti. To sem vzela samo kot en pregled, ki se pač mora opraviti in sploh nisem razmišljala, da lahko gre kaj narobe. Na 13. dan po tej AC pa se mi je sesul ves svet. Klicali so me namreč, da ima moj Downov sindrom. Po težkih trenutkih razmišljanja sem se odločila za UPN in v 20. tednu tudi prekinila. ne morem vam povedati, kako hudo mi je bilo. Če še ne bi imela otrok, bi verjetno to svojo punčko obdržala. še danes se vsak dan spomnim nanjo, pa bo od tega 15.3. že minilo 3 leta. Pokonci me je držala samo misel, da bom enkrat še lahko imela enega zdravega otroka, ker so kromosomske napake slučajne. Ker pa je imel tudi tokrat svoje mlade, sem bila po UPN kar 3 x na abraziji, ker se posteljica ni hotela odluščiti. Posledica tega pa so bile zarastline v maternici, kar smo odkrili po 1 letu, ko sem bila že drugič na HSG, ker nisem mogla ponovno zanositi. Sledila je diagnostična HYSC, ki je diagnozo samo potrdila. Čakala me je operacija, ki pa je potem odpadla, ker sem po nekem čudežu zanosila. Celo sem bila v bolniški in počivala. Spet sem bila na AC in tokrat je bil izvid OK. Moj fantek se je rodil samo 10 dni pred rokom. Danes sem presrečna, ko ga držim v naročju. Kljub bližini 40, nisem obupala. Kar pogumno naprej in čim več in vam želim v prihodnjem letu. LP
_____________________________
lana38
|