ronja
|
Ronja, se povsem strinjam, vendar pri tem, kar pišeš ne gre za problem z ljubkovalnimi besedami, ampak za problem s samim odnosom do starih staršev. Besede so samo izgovor ali vzork za slabo voljo. Problem sam pa je v odnosu, ki je lahko problematičen zaradi ene ali druge strani ali pa zaradi obeh.
ankica, se popolnoma strinjam! Saj sem že zgoraj kamiliji napisala, da jo moti odnos in da je treba tega poštimat, pa ji te besede na bojo šle več na jetra. Jaz zdaj zelo rada slišim, ko reče tašča mojamoja tamali. Nisem ji pa nikoli nič rekla, ker se mi zdi, da mora probleme s svojimi starši vsak sam rešit, zato se je vse menil lubi (jaz niti nisem bila zraven), tako kot je mislil, da je prav (in kar se mene tiče, se je super zmenil ). Sploh pa ji ne bi rekla, da ne sme govorit mojamoja, ker kot sem napisala, mislim, da je to njena pravica. Tudi če bi ji rekla drekec, se ne bi nič obregala, če bi bilo to prijazno mišljeno in v taki situaciji. (recimo da se ravno lepo pokaka v kahlico, sicer pa je tašča bolj natančna glede teh vzdevkov in se njej zdi bolj grozno, kakor lubi poimenuje tamalo kot pa obratno )
Pravim samo, da ni narobe, da te to moti - to je prav, zato ker tako veš, da nekaj v odnosu ni v redu in začneš mozgat, kako to popravit. Bolj kot ti gre na živce, bolj mozgaš in na koncu izmozgaš rešitev... To pravim, da ne moreš čustev kar izklopit, ker pač "ni prav", da te taka malenkost moti. Taka malenkost ti samo pove, da je zadaj nekaj, kar ni malenkost in kar je treba zrihtat.
Se pa strinjam s tabo: lahko je problem v eni ali v drugi, navadno pa je v obeh . Pri meni je bil problem v obeh: ona je bila preveč posesivna, jaz pa sem to dopustila, kar je bilo narobe. Zakaj sem dopustila? Ker sem bila nepripravljena na to, presenečena, nisem imela pojma, kako odreagirat, da bo prav, torej na tem področju takrat nesamozavestna (ne do otroka, ampak do nje) in imam rada njo in njenega sina... In ju nočeš prizadet. Pa še vsi ti rečejo, da se to vse normalizira (jok brate, vedno hujše je, če ne narediš meje...) Ampak potem ugotoviš približno, kje je meja (pri meni je bilo to dobesedno aha izkušnja, ko sem videla, da mala trpi7joka zato, ker sem jaz nesrečna in tega nisem hotela pustit, tu se prebudi mama tigrica, hehe ) in ko ti enkrat kapne, je dejansko vse lažje... Postaviš se zase in za svoje otroke in zahtevaš, da drugi delajo v skladu s tem, kar govorijo in kar se skupaj zmenite (ne da te poslušajo, ampak da sklenete kompromis) in takrat si tudi drugi ne upajo več razraščat po vašem življenju...
Se pa strinjam, da lahko popolnoma ista situacija nastane zato, ker ima probleme snaha sama s sabo oz. s folganjem vsega skupaj - ker ima slabo vest, da ni ob otroku, ta pa je vedno rajši pri babici kot pri njej... To je verjetno res grozen občutek... Ne vem, zaenrkat tega še nisem doživela, zaenkrat je še mala in seveda leti k meni, ko me vidi, ko pridem tja... tako da nimam pojma, kako bi odreagirala... Se bom trudila rajši preventivno met toliko časa za mulčke, da bojo vseeno radi (tudi) za mano, pa da mi ne bo treba nikoli tega ugotavljat .
Ko pa sem šla v službo, sem imela ravno obratne občutke: strašno sem bila hvaležna tašči, da bo poskrbela za tamalo in to 2x ali celo 3x na teden po 5-6 ur!, kar ni malo, ker sem vedela, da bo mali tam res dobro, da je ne bojo pustili jokat, da se bojo ukvarjali z njo, jo dali na kahlico, da jo imajo radi... Potem to sicer ni bilo potrebno, ker sem šla kmalu žal na bolniško, ampak se spomnim, da mi je bilo veliko lažje takrat it v službo, zato, ker sem vedela, da ji ne bo hudega kot pa mi bo, ko bosta šli v vrtec... Ampak takrat smo meli že vse bolj ali manj poštimano .
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
