Pikabu
|
Ma, saj ne vem ali se mi splača oglašati ali ne. Mlada mamica, veliko se boš morala še naučiti. Najprej, da boš sploh ločila pojme psihiater, psihoterapevt in ostalo... Pa tudi kakšno knjigo prebrati, kaj vse vpliva na to, da s takšen, karkšen si. Za psihiatra dobiš napotnico in nič ne plačuješ. Tudi se da duševne bolezni dobro pozdraviti, če se pravočasno odpraviš po pomoč, pa predvsem, če začneš delati na sebi. Pa tukaj ne gre samo za odnos s partnerjem, ampak na splošno, za celo življenje. Gre pa za to, da moraš spremeniti vzorce svojega življenja. Smo imeli eno zanimivo predavanje, da se vsak zase sploh ne zavedamo vzorcev, ki jih imamo in da rabimo pomoč drugih, da nam jih odkrijejo, da nam pomagajo, da se jih začnemo zavedati in da nam jih pomagajo spremeniti. Je dal primerjavo, da je to tako, kot če bi imeli rumene leče v očeh in bi videli vse rumeno. Pa bi nas drugi prepričevali, da so še druge barve, pa jim ne bi verjeli, ker jih mi pač ne vidimo. In isto je s temi vzorci vedenja.
Naj še sama opišem svojo izkušnjo. Mene je prejšnje leto zelo vrglo, v družini smo imeli tri smrti, vse zelo blizu, sama sem imela ss, potem še svakinja ss, pa še en kup bolezni, za katere se je potem na srečo izkazalo, da niso najhujše in se je dobro izšlo, napovedi so bile pa črne. Mene je zvilo. Mož sam enostavno ni več vedel, kako naj mi pomaga. Odkrila sem družinski terapevstki center in sva skupaj odšla tja. Nisva hodila k psihoterapevtu, niti k psihologu, ne k psihiatru. Bila je specialistka družinske terapije. Ne vem, če bi mož šel, če bi bilo kaj drugega narobe, tako si je pa močno želel, da mi pomaga in je takoj sprejel to, da bo hodil z mano. Jaz bi tako terapijo priporočala vsem parom. Med nama res ni bilo nobenih težav, šla sva izključno zato, ker so se meni tako majala tla pod nogami, največji problem je bil v tem, da nisem znala žalovati, da sem premalo žalovala. Pa tudi za njega je bilo dobro. Ena od teh hudih smrti je bil njegov brat, zelo sta bila navezana in tam je prvič spregovoril o svojih čustivh ob njegovi izgubi in prvič je priznal, da ga pogreša. Obema je zelo, zelo koristilo. Doma enostavno nisva znala najti poti drug do drugega, kar se tega tiče. Žalost in bolečino sva pestovala vsak na svoj način, le da je pri meni veliko huje udarilo ven. Nama je ta terapija ogromno dala. Najprej, da sem se sama zelo dobro pobrala in zato lahko zdaj to pišem, ker se mi zdi, da je vse že zelo daleč stran, potem pa tudi v samem najinem odnosu. Koliko tem se je odprlo, koliko stvari sva se pogovarjala, na katere prej sploh pomislila nisva. Še ena močnejša vez se je vzpostavila med nama. Sva si pa v primeru kakršnihkoli težav obljubila nekaj drugega. Da bova šla na duhovne vaje za zakonce. Pa to niso duhovne vaje, da se samo moli in ne vem kaj še vse. Ne, to je način, ko imata zakonca čas samo in izljučno zase. To, kar si doma dostikrat ne moremo vzeti ali pa tudi nočemo. Tam je pa vse namenjeno samo temu. Mojemu možui niti slučajno ni za take stvari, da bi moral kaj govoriti pred drugimi ali kaj podobnega, na teh dveh stavreh mu je bilo pa všeč in vem, da če karkoli pride, si bova znala pomagati, na tak ali drugačen način. Na duhovnih vajah sva bila do sedaj samo enkrat, pa ne zaradi težav, ampak zato, da sva sploh videla, kako to zgleda in po tistem sva si obljubila, da se vrneva, če nama kaj zaškripa. In mu je bilo všeč tudi tam. Sem bila pa presenečena, ker je en par v najini bližini tudi imel precej hude težave, še hujše kot mdiva, ker se je še med njima rušilo. Pa mi je njen mož vedno deloval tak, da se vse da z njim razrešiti, pa vsem je "pametoval" take in drugačne stvari, ampak ko je pri njima prišlo do tega, pa ni hotel hoditi z njo. In takrat sem bila še bolj ponosna na svojega moža, ker niti slučajno nisem pričakovala, da bo pripravljen hoditi z menoj, je bil takoj za, od te prijateljice mož, za njega bi pa rekla, da bo sigruno izkoristil vse možnosti, da reši stvari, je pa stisnil rep med noge. Škoda res, da moški to doživljajo kot nekaj slabega, ker se da res ogromno potegniti iz tega. In ni mi žal, da sva šla čez to izkušnjo, ker sva veliko bolj močna in povezana med seboj. Vse bolj sem prepričana, da je vsaka stvar za nekaj dobra.
Mlada mamica in vsem, ki podobno razmišljate, bi pa rekla samo to. Ne obtožujte. Nikoli ne veste, kdaj podobno doleti vas in kaj vas doleti, da boste rabile tako pomoč. Vedno se ob takihs tvareh spomnim na tisto, da se zarečenega kruha največ poje... Pa srečno vsem.
_____________________________
Ema (13. 9. 2004)
Maks (27. 9. 2006)
Katja (11. 4. 2010)
Luka (13. 6. 2014)
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
