ronja
|
Ampak, ko pridem domov, je vse enako kot prej. Ker če sem tak človek postala me noben ne more spremeniti v parih urah
noben psihiater ne naredi dela namesto tebe! On te samo vodi, če se ti sploh hočeš sama spremenit. če se nočeš, se lahko po trepalnicah meče, pa ne bo nič. in ne spremeni te on v parih urah, ampak se ti spreminjaš skozi celo življenje, on ti pa samo malo pove, kdaj zaideš v slepo ulico in da bi se bilo dobro obrnit, predno se zaletiš v zid...
psihiater ga ne prepričuje, da si ti najboljša, lahko pa vama pokaže, kakšna sta, kadar to pozabita. še vedno se lahko na koncu ločita, verjetno pa malo bolj kulturno, kar je tudi nekaj.
In dokler vse klapa, se ni problem posvečat svojemu moškemu! Brezskrbi, da smo vse bile krasne, ko smo bile mlade in brez obveznosti (in otrok). KO pa ti je cel dan slabo, da samo dol požiraš, pa skrbiš za enega malega nadebudneža, ki non stop zahteva tvojo pozornost, pa pride ljubi domov in si samo srečna, da imaš 5 min. časa, da greš v miru driskit... Takrat pa verjemi, da nisi tako pozorna do svojega dragega, kot bi si želela bit. In se ti lahko zgodi, da ga pozabiš vprašat, kako ej bilo v službi, tudi če ima zmatran izraz na obrazu, pa mu včasih poturiš otroka v roke in se zviješ v kot ali greš bruhat... In takrat se ful malo ukvarjaš z njim, spat itak ne smeta skup, pa še kaj delata, da prideta skozi mesec in potem pa že zelo malo ostane (časa in energije)... Ni prav, je pa realno. Seveda boš rekla, da mora partner to v takih okoliščinah razumet. Seveda razume, ga pa lahko vseeno boli, vseeno se lahko sprašuje, če ti ni več všeč, ker se pač ne vedeš več enako do njega (čeprav čutiš enako, ampak on tega ne more kar vedet, če mu ne pokažeš). In vseeno se lahko odtujiš, če ne paziš. In če se preveč oddaljiš, pa ne znaš več skup, potem ti lahko pomaga nekdo tretji, ki ti pokaže: a vidiš, tamle, na onem koncu je oni drugi... Tudi če je to prijatelj s smislom za te zadeve, ni nujno psihoterapevt...
Tudi če si zlomiš nogo, ti je kristalno jasno, zakaj boli in tudi ko ti že dajo gor gips, veš, da je vse ok, da se bo zaraslo, pa vseeno boli. N emoreš rečt nogi: ok, lej, smo zrihtali, zaj pa lahko nehaš bolet. Hudičeva noga še kar vedno boli, čeprav veš, kaj se dogaja. Meni je kristaln ojasno, zakaj mi je slabo - pa mi je vseeno. In takrat ti pač lahko pomaga nekdo tretji (mavčar, zdravnik,...)
Pa tudi če si sposoben rešit vse probleme sam, je vprašanje tudi čas, ki ga zato porabiš - če zadeve predolgo pacaš, je lahko prepozno - včasih so tudi odnosi urgentni in je treba takoj najt učinkovito rešitev...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. No, saj včasih je to res najbolj pametno
