ronja
|
Jaz pa ne razumem zakaj ste tiste ženske, ki niste mogle dojit iz kakršnihkoli razlogov, pa veste da ste za to naredile vse prizadete ob takšnih temah? Meni osebno bi dol viselo... Po moje zato, ker so se trudile ful, ker niso vedele, kaj naj naredijo, da bo prav (še naprej vztrajajo ali začnejo dodajat) in so nekatere morda še zdaj v dvomih, če bi mogoče ratalo ali pa so enostavno žalostne, ker vejo, da ni ratalo. Ker pač povsod berejo, da je materino mleko najboljše za dojenčka in ni je mamice (no, so izjeme, ampak tiste se itak ne sekirajo), ki ne bi hotela za svojega otroka najboljše... In če mu tega ne more dat, ima slabo vest, tudi če ni ona kriva. Vedno se sprašuješ, če ni kaj, kar bi vendarle lahko naredil, da se to ne bi zgodilo... če tvoj otrok zboli, se sprašuješ, če si ga dovolj oblekla, ali je bilo prav, da sta šla zadnjič k prijateljem, kjer je en smrkal,... Ma, saj ne da si paranoičen, ampak bolj kot je z otrokom hudo, bolj se sprašuješ, kaj bi lahko storila drugače. ker je to mehanizem preživetja - da se učimo iz napak - hočemo najti vzroke in premlevamo situacijo znova in znova, da bi našli tisti odločilni moment, kjer bi lahko reagirali drugače, da bi bilo našemu detetu boljše. To je nagon, nimaš kaj . Malo je mamic, ki so tako zelo 100% prepričane vase, da delajo ves čas 100% prav, da se ne bojo nič sekirale za mnenje okolice. Da pošljejo vse pametnjakoviče nekam in trdijo, da je mleka dovolj, pa da bojo dojile, pa pika. Ali da rečejo, da mleka ni dovolj in brez slabe vesti naredijo flašo... Večina se nas sekira, ker tehtamo... Kar je po svoje dobro, ker se tako lahko učimo tudi iz izkušenj drugih... Ampak prinese pa pač to sekiranje. Itak je narava dala prednost mamicam, ki se bolj sekirajo, ker pač bolj pazijo na svoje otroke in jih več preživi, zato pa smo take . Darwin dela, nimaš kaj . Da se stvar malo kompenzira, je dala še očete, ki so malo bolj skulirani in se ne sekirajo za vsak e, ki ga naše dete izusti . Vem, da je bilo mene groza, ko so v p. pediatri dali tamali flašo, nama pa dojenje še ni steklo (je bila 2 dni na IE). In nihče ti ne da pametnega nasveta, vsi da je to kar šlo, kar seveda ni res , ampak to zveš šele kasneje, takrat so vse pametne, kako so one to obvladale, ker so kar znale... Edino mami mi je takrat po pravici povedala, da se je ona s sestro še precej bolj matrala in pa ena sestra me je malo pomirila s tem, da je še vsaka dojila, če je hotela, čeprav ne vem, če je to ravno res, sem skoraj prepričana, da ne, ampak meni je pomagalo to slišat... Potem sem si rekla, da če dojijo mamice nedonošenčkov, ki so po par mesecev na cevkah in flaši, ni vrag, da ne bi še meni ratalo... In potem je dojenje steklo, ampak me je bilo spet groza, da bi morala začet dodajat, ker se mala ni toliko zredila, kot bi se "morala" (čeprav sem dokaj prepričana, da so se pri enem tehtanju v p. zmotili in od tod vsa kolobocija), ampak se spomnim vseh tistih občutkov strahu, krivde,... Ker pač ne veš, ali delaš najboljše za svojega otroka ali ne... To je po moje za mamico najhujši občutek... Pa sem vedela, da imam mleka ogromno, ker mi je dobesedno špricalo ven, vsako noč je bila postelja cela mokra, čeprav se je mala dojila vsaj na 2 uri tudi ponoči... Potem sta bili še 2 krizi, ko sem se bala, da mi bo zmanjkalo mleka, enkrat sem se preterala do skrajnosti, ker se je pač veliko stvari nagnetlo na kup, ki jih nisem planirala skupaj, seveda (bila sem sama, ker je šel lubi takrat na službeno potovanje za 14 dni, mala je bila šele 2m stara in je hotela bit skoz v rokah, delala sem 3 nadstropno poročno torto za prijateljico, ki sem ji jo obljubila še predno sem vedela, da sem noseča in seveda nisem hotela požret obljube, pisala en seminar, tašča ni dala mira...) in potem sem se strašno bala, da bo na koncu zato naskrala moja tamala... In sem jo pristavljala kot neumna, na vsake pol ure, vmes sem si pa še iztiskala mleko, spila ogroooomno čaja za dojenje, pa sploh sem skoz pila, pa sploh vse, razen da nisem počivala, ker pač to ni bilo mogoče... Drugič sem fejst zbolela in sicer sem se nalezla enega hudiča v bolnici, karmor smo šli s tamalo, ki je bila sicer bolana, vendar ne tako hudo, da bi morala bit v bolnici, ampak so jo rajši obdržali za vsak slučaj, ker pač v ZD ni bilo nobene pediatrinje za dojenčke... NO, takrat sem si seveda očitala, zakaj sva šli v bolnico, ker naredili tako niso nič tam, razen, da so jo grozno pikali, ko so ji vzeli kri (če bi odraslega tako, bi jih 100% tožil...), jaz bi pa skoraj zgubila mleko od tiste bolezni, ker sem bila tako švoh, da nisem mogla niti vstat iz postelje. Lubi mi je nosil malo na vsake pol ure, da bi mleko ne usahnilo in mi kuhal čaje in praznil lavorje, kadar sem bruhala, ker do wcja nisem mogla... Ne vem, kaj bi takrat naredila, če bi bila sama... Ker dvignit se nisem mogla... Ker čutilo pa se je obakrat, da se je količina mleka v prsih zmanjšala. Lahko se kakšni to zgodi tudi ob drugih stresih in če ima otrok ravno takrat rastni sunek, je mleka lahko dejansko premalo in otrok začne hujšat in to tudi ni dobro zanj... Zato jaz rajši nisem pametna okoli tega... Mislim, da pri 2-4% žensk naj res ne bi bilo mleka... Če preračunamo to na št porodov (sem se enkrat mal hecala s tem, pa preračunala), se mi zdi, da pride, da bi recimo v Lj. porodnišnici 1 ženska na teden, (če se nisem uštela)... To niti ni tako zelo malo... Je pa res, da če mleka ni, ga ni od začetka, pa do konca, čisto nič. Lahko ga je pa vseeno v določenem obdobju premalo. Na splošno se to samo reši s pogostejšim pristavljanjem, ampak spet če nisi prepričana v svojo proizvodnjo in da je to, kar delaš najbolj prav, je težko vztrajat pri svojem. Kar pa ne pomeni, da se ne trudiš dovolj. Trudiš se, še bolj, ker pač ves čas tehtaš vse možnosti... In včasih ne veš, kaj je prav. In ta dvom je tisti, ki ubija in zaradi katerega so po moje vse mamice tako prizadete... Ker se ves čas malo bojiš, da bi vendarle lahko še nekaj... pa čeprav mogoče razumsko veš, da ne. In težko si srečen in zadovoljen, če se sekiraš, ali si res naredila vse, ali je bilo to najbolj prav, ali bi bilo lahko kaj drugače... Moraš biti prekleto prepričan vase, večina nas pa ni, kadar se gre za našega otroka, če še nimamo izkušenj... nekatere s(m)o bolj samozavestne, sploh če vemo, da imamo dovolj mleka, druge pa lahko okolica hitro zmanipulira, sploh če ne čutijo, da so dojke polne in da je ponudbe dovolj... Mene je tast non stop nekaj prcal, kolikokrat se doji, tašča je tudi vsakič staaaaašno začudeno spraševala:"Kaj spet???" in je včasih ni hotela dat iz rok... če bi morala živet z njimi, ne vem, kaj bi se zgodilo... Jaz se takrat pač nisem preveč sekirala, saj so malo redno tehtali in je lepo napredovala, sama sem imela ogromno mleka, samo ga ona ni niti iz ene dojke pojedla v enem podoju... in sem si mislila svoje (zdaj pri drugi bom pa še povedala svoje, če mi misli še kdo kaj težit , se mi ne da poslušat, hehe, itak nimajo pojma, noben tam ni dojil...) Ampak lahko eno potegne drugo - sekiranje zmanjša produkcijo mleka, potem nesamozavest in dvomi in na koncu ers ni druge možnosti kot flaša, čeprav se je mama trudila na vse pretege. Res pa je, da se dostikrat trudimo tudi v napačno smer in to si je hudičevo težko priznat. Težko si je rečt: naredila sem kot je bilo v tistem trenutku videt najboljše, vendar pa to mogoče ni bilo najboljše, pa da si s tem čisto pomirjen...
|