Anonimen
|
lex hvala ti, sam po mojem ne bo nič treba, ker nič ne piše posebej? razen če bojo potem kasneje. daj nalepi še kašno fotko luštne vite gor prosim. našlaaaa reče se journal... dobr da sem uporabla geslo, ki ga imam že skoz: Se spomniš vseh upov, želja in načrtov, ki sva jih imela za prihodnost ? Pomisliš kdaj, da si jih porušil ? Pravijo, da naj bom močna. Dobro, lahko sem močna. Prav tako lahko živim naprej in to brez tebe. Pa vendar zakaj ? Zakaj ? Ali res ne razumeš, da si ti moje meso, drugi del mojega srca, moje sonce v temni noči in topel žarek, ko me zebe? Vse minute in sekunde porabim za to, da se prepričam, da te ne potrebujem več ob sebi in da zmorem tudi brez tebe, pa na koncu dneva spet jočem v blazino, ker si tega ne želim. Rada sem s teboj, rada sem v tvoji družbi. In ne, NOČEM živeti brez tebe. Bo zvenelo neumno, če rečem, da niti ne znam ? Boš prišel kdaj nazaj pogledat brazgotino, ki se bo razrasla na mestu, na katerega si včeraj polagal grobe besede? Boš? Danes pa še ne hodi, kajti na tem mestu je zaenkrat globoka, odprta rana, polna bolečine in krvi. Bolečina je moja sopotnica v teh dneh. Poznam jo že. Vem, da bo vsake toliko časa spet udarila in zarezala še globjo rano. Pa vendar se pobiram in sproti krpam rano. Nekoč se bom postavila bolečini po robu in pustila srcu, da se zaceli. Takrat bom prebolela vse spomine, vse besede, vsa dejanja od začetka do konca. Danes pa tega še ne znam, znam pa nekaj drugega. Prezirati, kar sem nekoč ljubila. Da, preziram te. In kmalu bom lahko uporabila besedo sovraštvo. Tako daleč si me pripeljal, da si zame le še uboga kreatura, ki si polni svoj ego, s tujo nesrečo in s tujim trpljenjem. Tokrat si pač naletel name. A ne boj se, ne bom se ulegla na tla in umrla. Živela bom. Srečna in sposobna ljubiti. O bog, ko pomislim, da je nekje dobra duša, ki čaka name. Optimizem spreleti srce. bodi dovolj, zdej pa grem brat kaj sem še pisarla, kakšna ljubav ojoj
< Sporočilo je popravil lunica24 -- 27.11.2008 13:08:02 >
|