Anonimen
|
dans ponoč je en dojenček joku tako hudo. sm šla 2x na vece pa še kr joka, pol pa mal pogledam in vidim, da je sam v sobi. sm še čakala 10 min, pol pa sm šla sestro iskat, ko je bla na kavi čez dan je blo videt, ko je otročka pestvav oče, ponoč pa je bošček bnil sam jz ne vem al jim ni nič hudo, al zakaj ni mogoče, da sta starša z njim about that: da jih ni sram, sestre namreč! sem že rekla, da čez zdravnike, sistem, sobe, nimam kaj rečt, vse ok, po najboljših močeh, ampak sestre so pa večinoma sam za v smeti! babe ogabne! lene ko ****s, nič se jim ne da... vsaj na pediatričnem oddelku je tak. preden so nas sprejeli, mi je zdravnica rekla, da sej je tut opcija, da lukca tu pustim, pa grem domov, da ne bi plačevali, da bojo že sestre porihtale ga. itak da sem ostala notr, pa če bi blo 500 evrov. no potem pa dve noči je kričal ko zmešan in zjutraj na viziti me vpraša zdravnica: kako je blo, kako je spal? povem, da je dve uri jokal, da sem ga nosla okoli, da ga je neki matralo in sestra pribije : eh čudno, me pa nismo nič slišale. kao da si zmišljujem. no naslednjo noč, sem jih pa testirala, tamali se je začel dret ko zverina ob 4 ponoči.. nobene nikjer.. tam po hodniku dol (kr dost stran) majo sobo in sedijo, čvekajo, pijejo kavico (vem, vidla)... jst odprem vrata na stežaj, da testiram če bojo slišale, niččč, tamali kriči, no pol sem ga pa začela tolažt. sem sam čakala drug dan, da bo ktera spet rekla: nisem nič slišala, ker bi ji direkt šamar spustila. sram jih je lahko, vse po vrsti, pa z nedolžnimi otročki delajo!
|