Pikicapokica6
|
Glede na vse, kar si napisala, se res grozno sliši.
Bi blo pa zanimivo slišati njegovo plat zgodbe.
Edina rešitev je - pojdite na svoje. Takrat se bi šele pokazalo v resnici, ali so krivi le tvoji starši in življenje pod isto streho, ali pa ima on težave sam s sabo in so starši le izgovor.
Po tolikih letih zakona se sprašujem, kako si sploh zdržala tak pritisk oz. me zanima tudi, koliko so v vajin zakon in družino vpleteni tvoji starši? Kajti zdi se mi, da čisto preveč. Pa oprosti, če se motim. Ampak zdi se mi, da si ti čisto preveč vezana na svoje starše, težave pa rešuješ z njimi in pred njimi, namesto da bi jih sama z možem brez vpliva tvojih staršev. On je tvoj mož in oče tvojih otrok, starši pa so svoje opravili in bi se vsaj do neke mere morali odmakniti od tebe in tvoje družine. Za to si odgovorna tudi oz. predvsem ti. Ti bi mogla postavit meje. Na situacijo pa ne moreš gledat objektivno, saj si njihova hčerka. Pa ne me narobe razumet, nikakor nočem trditi, da mož ravna prav, lahko pa ti povem, da stari in mladi nikdar ne grejo skupaj. Tvoj mož je tvoj MOŽ in moral bi biti poleg tebe enakopraven član vajine družine. Tako pa se mi zdi, da so steber vajine družine tvoji starši. Lahko ti iz svojih izkušenj povem, da se vmešavanje staršev, pa naj bo to sama dobrota, nikoli dobro ne obnese. Verjamem, da vama starši dajo vse, da pomagajo pri otrocih, veliko delajo. Toda ne vem, ali si že pomislila na to, kako se on počuti ob vsej tej dobroti? Verjetno ne kaj prida, kajti kot prvo ni bil sposoben svoji družini dati strehe nad glavo, ženo in otroke si mora deliti z njenimi starši, on se kot priseljenec verjetno nikoli ne bo počutil tako doma, saj to niso njegovi starši.
Nikakor ne razumet, da ga zagovarjam. Hočem ti samo povedat, da je verjetno nekje vzrok za njegovo ravnanje, in to zelo razumljiv vzrok. Lahko ti povem, da sem se tudi jaz priženila k moževi družini. Bili so tako zelo ljubeznivi, vse bi dali, dobesedno posiljevali so s svojo dobroto, vtikovali v vzgojo mojega otroka......ampak hvala bogu je bil mož toliko pameten, da je videl, kam to gre. Postavil se je na MOJO stran, povedal staršem, da nimajo pravice se vmešavati v najino družino, v najin odnos, v najine otroke. In takrat se je pokazalo, kako me v resnici ljubi, kajti midva sva od tistega trenutka postala eno in še stokrat rajši ga imam, kot sem ga imela. Tudi jaz se nikoli nisem želela pritakniti kakšnim večjim opravilom v hiši - iz preprostega razloga, ker nikoli ni bilo nič dobro, kar sem nardila. Tašča je vedno popravljala za menoj, prestavljala stvari, itd itd. Nič ni bilo vredno, kar sem nardila, zato sem enostavno vse prepustila njim. Midva sva se hvala bogu odločila, da nočeva živeti pod isto streho z njimi. Nisva niti vlagala veliko denarja v njihovo hišo, tako da si bova zdaj kupila svoje stanovanje. Seveda mi ni potrebno posebej razlagati, kako zelo zamerijo možu njegovo odločitev, po vsem tem "kar so nardili za nas", ampak to je po mojem mnenju edina prava odločitev - živeti neodvisno od kogarkoli in vzgajati otroke po svoji meri.
Verjetno boš zelo jezna name, ko boš tole brala. Veš, mogoče bi bolje razumela njega, če bi bila kdaj na njegovem mestu.
|
Natisni
, ampak to ni slaba lastnost
)... Verjetno pa tu res ni več pomoči, ker ni nobenega spoštovanja iz nobene strani več... 
če je domov pripeljala takšnega. 
