*snowflake*
|
IZVIRNO SPOROČILO: enatu
Najprej živjo vsem! Do sedaj nisem sodelovala v vašem pogovoru, sem pa tu in tam preletela forum. Je malo lažje, ko veš, da v tem nisi sam... Zgodbe se od ene do druge malo razlikujejo, a smo več ali manj v podobni situaciji. Dobri 2 leti se s partnerjem trudiva zanosit, zaenkrat še ni uspelo. Preiskave, ki sva jih dala čez niso pokazale nič posebnega, z obema vse bp. Nekako sva prišla do točke, ko naju po vsej verjetnosti v kratkem čakajo postopki, s katerimi se nekatere od vas že soočate. Čeprav si otroka zelo želim, pa še vedno nisem dojela, da po naravni poti (najbrž) ne bo šlo. Partner je s tem popolnoma sprijaznjen in komaj čaka, da se stvar začne odvijat, mene je pa nenormalno strah. Kako ste se ve soočale s tem? Ste bile navdušene, da se bojo stvari končno premaknile naprej in da vam pomagajo na poti do zanositve ali je še katero od vas tako skrbelo kot mene? Strah me je injekcij, postopka, vsega. Razmišljam da kaj pa če nisva zadela pravih dni, kaj pa če nisem naredila dovolj, kaj pa če še ni bil pravi trenutek... Ne vem, težko razložim (nekako iščem krivdo pri sebi?). Čisto iskreno, ne vem ali sem že psihično pripravljena na vse to. Glede najinih težav z zanositvijo nisva razlagala nikomur. Kako je ko greš v postopek? Lahko to "skriješ" ali moraš biti kak dan na bolniški, počivati? Ne mislim, da je s tem karkoli narobe, ampak ne vem če sem pripravljena razlagati vsem naokrog.
Se opravičujem za zmedeno pisanje, ampak ko sem izvedela, kaj naju čaka, me je kar malo "zadelo."
Za vsak vaš nasvet/pogled/mnenje bom hvaležna. Sicer pa vse dobro in naj se vam čim prej izpolni želja! ;)
Dobrodošla enatu med nami. Sicer jaz še nisem tako daleč (nisem še v postopkih), ampak razumem tvoj strah. Kaj vse delamo, da bi dobile otroka. Namreč, čeprav jaz nisem še tako daleč, najprej me čaka operacija, ker sumijo na pregrado na jajcevodu, me je že zdaj strah, če bom morala v te postopke. Kajti, če nimam pregrade, potem ne vemo v čem je problem in se gre v te postopke. Že zdaj me je malo strah tega. Vedno sem rekla, če pa ne bo šlo naravno, potem pa ne bom imela otrok, saj sem mnenja, da bi morala biti ta zadeva povsem naravna. Verjetno to govori iz mene bolj strah posegov v telo..še sama ne vem kaj točno. Ampak v bistvu je danes to povsem normalno. Poznam veliko ljudi, ki imajo s takšnimi posegi zdaj otroke. Tako da če si res močno želiš otroka, bo to zate mala malica, sam začeti moraš. Sicer pa ti bodo tukaj punce znale malo bolj povedat, ker so nekatere že v teh postopkih. So prave borke in jaz jih občudujem. Sama pa si ne upam še dovolj razmišljati o tem, saj zaradi strahu močno upam, da bo uspelo naravno. Se pa sprašujem zakaj po več kot enemu letu ni še uspelo vsa z drugim jajčnikom, če imam slučajno pregrado. In potem se sprašujem, če je mogoče problem ta, da ne zadanem ovulacije, pa ne uspe in bi sicer lahko. Kup enih vprašanj in sem v začaranem krogu. Ko jo dobim, sem vedno razočarana, se zjocem od hormonov, potem pa sem do naslednjega čisto ok, sproščena in z mislimi, ko bo pa bo. Zdaj se pripravljam še na operacijo, potem bomo pa videli sproti, korak za korakom. Me pa skrbi potem, da to toliko časa traja, jaz se pa staram, nič mlajšam. Joj. So tudi pritiski iz družbe, seveda pa sama najbolj pritiskam nase. In pol seveda nikamor nič ne gre.Poskusi se sprostiti, pozitivno naprej z mislijo, da boš tudi ti dočakala svoj trenutek. Čeprav je težko, nam drugega ne preostane. Sej ti bodo pa super punce tukaj kaj več povedale o soocanjem s temi postopki, saj bodo najbolje vedele. Držim pesti!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
