Rožica*
|
IZVIRNO SPOROČILO: lemavrica Naš otrok je postal izredno trmast in se kar ujezi, če mu kaj prepoveva, vzameva,...Kako se ve spopadate s podobnimi zadevami? Razložim zakaj ne sme, zakaj se tako ne obnašamo sploh v javnosti (trgovina,...) in razložim da takemu obnašanju sledi ukrep (npr. Gremo domov, če meče igrače se ne bo več z njo igral mu, jo vzamem in spravim na nedosegljivo vidno mesto, da ne pozabi zakaj se trudi lepo obnašat, in mu vsakič povem da ni bil priden in se tako ne dela z igračami, da je zato tam, ko je namen dosežen, ko razberem da razume in ko se lepše obnaša mu jo za nagrado dam.....) Tisto trmo, vstrajanje pri svojem stališču, jok in zaigrano užaljenost, nimam te rad varianto....Ignoriram ali preusmerim pozornost, ala varianta zdaj pa sploh nisi lep fantek ko jokaš, pridi raje pomagat mami. To vedno pali in takoj neha, ker zelo rad "pomaga". Potem pa ga seveda pohvalim, kako je priden,.... Se pa tudi jaz zberem in ne palim na hujše solze in izpade, na srečo hitro spoznajo, da ne pali. Sploh če tako delaš že od začetka. Mi nimamo večjih izpadov, čeprav tu in tam poizkusi. Ga ignoriram se obnašam normalno, kot da se nebi jokal, muhal vse normalno, tako hitro spoznajo da ni vredno se tako obnašat, ker nič ne dosežejo. In preusmerit pridi greva pogledat, greva se igrat,... Pač kar veš da bo otoka zanimalo. Važno je da z partnerjem delata enako in da te/ga podpreš pri njegovi odločitvi, prpovedi,.... naš vedno pride še vprašat še drugega , če eden kaj prepove ali ne pusti in jokca,... tati, tam, nesme,... bla,bla, bla,.... In šele ko tudi drugi potrdi odločitev prvega preneha in ne sitnari več. Kar upa, da bi pa mogoče mami pustila, če tati ne..... Nevem kdaj bo doumel, da sva složna lp.
|