Taja339
|
IZVIRNO SPOROČILO: Mandek Dve leti nazaj sem se prvič v obupu in žalosti, strahu in želji po novem, obrnila na ta forum. Živela sem z nekom, ki ga nisem več ljubila, kljub temu, da je bil zlat človek. In nekako sem takrat mislila, da si bom pač samo prebrala odgovore, njega pa ne bom zapustila, ker ga nisem želela prizadeti. Moja situacija ni bila tako huda kot tvoja in če bi se človek prilagajal vsakdanjosti in pasivnosti ter pridvidljivemu življenju, bi lahko ostala. Tako pa si nisem želela, a nikjer ni bilo poguma. Na mojo temo se je odzvalo ogromno število uporabnic in niti ena sama mi ni napisala naj ostanem, ampak naj grem dokler še lahko. In vsak dan znova sem prebirala vedno ene in iste odgovore in slika je postajala jasnejša. Tisto življenje ni bilo zame. Če sem si to uspela priznati in izpostaviti svoj problem, sem samo potrebovala kup ploskajočih rok in vzpodbudnih besed. jaz sem jih dobila in jaz sem jih, verjela ali ne-kljub hudičevo težkim časom in še težji odločitvi-tudi upoštevala. Nekega dne sem preprosto odšla. Če je bilo hudo? Svinjsko, da ne rečem drugega. Niti tebi ne bo lažje. Ne smeš pričakovati, da boš prvi dan cvetela ali da boš v roku enega tedna pozabila. Ne boš. Rane se celijo dlje. najboljše, kar je pri vsem tem, pa je, da nobena rana ne ostane odprta. Ko bo prišel čas, boš vedela, da si ravnala prav. To najbrž veš že sedaj, ampak te je strah. Iz lastnih izkušenj ti lahko rečem, da ima strah ogromne oči, znotraj je pa votel. Vedno se zmore. Imaš starše in podporo (jaz je nisem imela), imaš ogromno ljubezni, ki ti jo bodo dali. Nihče ne potrebuje ob sebi ljudi, ki so hudobni in žaljivi. Resnično ti želim, da ti bo uspelo in da boš ubrala razumnejšo pot...Zase in za tvojega otroka. To je vse, kar šteje. Srečno. kako lepo si to napisala. topla oseba si! bravo zate - želim ti vse dobro v življenju!
_____________________________
Pa pravijo - mali otrok - male skrbi, veliki otrok - velike skrbi. Ja Lubi Bog, kaj pa še te bo ... :((
|