IZVIRNO SPOROČILO: A648


Že sem razmišljala da bi odšla sama z otrok nazaj k sebi  domow in zaživela na novo... tako živlenje kot imam sedaj si ga ne želim in ni za živet... Nemesto da bi bla vesela, uživala v vlogi mame sem potrta, depresivna in me je strah da se mi en dan ne zrola ker mam občutek da nemorem več!

IZVIRNO SPOROČILO: A648

Moj fant pa sam po mojim pljuva, zmerja jih pred mano, o meni samo grde stvari govori, ...nikol ne drži z mano,ko me kdo napada al zmerja, .... pa pol jim reče: gnjusii... mene me kr srček zaboli....

Trdudim se zelo se trudim vse potrpet in požret ampak negre več in konec. do sedaj sem bila tiho, nikoli nič odgovarjala , niti družine branila ko so jo napadali...Mislim pa da vse to vpliva na najino zvezo...
A je prav da grem sama? naj še potrpim in se prepustim usodi?

IZVIRNO SPOROČILO: A648
...enostavno nemorem in nemorem več!! Mene me tukaj DUŠIiiii, ... , tašča žali moje starše. Meni se že meša od bolečine od vse žalosti ki jo nosim v sebi, vsak dan je zame jokast, potrt, moj  otrok  ki ima 4 mesece me pa tako gleda ko jočem... tega pa nočem da gleda in vse to občuti,. pa še dojim ga!

Ko sem ga vprašala a se bova poročila je reku, da on o poroki z mano niti ne razmišlja...

IZVIRNO SPOROČILO: Mandek

Dve leti nazaj sem se prvič v obupu in žalosti, strahu in želji po novem, obrnila na ta forum. Živela sem z nekom, ki ga nisem več ljubila, kljub temu, da je bil zlat človek. In nekako sem takrat mislila, da si bom pač samo prebrala odgovore, njega pa ne bom zapustila, ker ga nisem želela prizadeti.
Moja situacija ni bila tako huda kot tvoja in če bi se človek prilagajal vsakdanjosti in pasivnosti ter pridvidljivemu življenju, bi lahko ostala. Tako pa si nisem želela, a nikjer ni bilo poguma.
Na mojo temo se je odzvalo ogromno število uporabnic in niti ena sama mi ni napisala naj ostanem, ampak naj grem dokler še lahko. In vsak dan znova sem prebirala vedno ene in iste odgovore in slika je postajala jasnejša. Tisto življenje ni bilo zame. Če sem si to uspela priznati in izpostaviti svoj problem, sem samo potrebovala kup ploskajočih rok in vzpodbudnih besed. jaz sem jih dobila in jaz sem jih, verjela ali ne-kljub hudičevo težkim časom in še težji odločitvi-tudi upoštevala.

Nekega dne sem preprosto odšla. Če je bilo hudo? Svinjsko, da ne rečem drugega. Niti tebi ne bo lažje. Ne smeš pričakovati, da boš prvi dan cvetela ali da boš v roku enega tedna pozabila. Ne boš. Rane se celijo dlje. najboljše, kar je pri vsem tem, pa je, da nobena rana ne ostane odprta. Ko bo prišel čas, boš vedela, da si ravnala prav. To najbrž veš že sedaj, ampak te je strah. Iz lastnih izkušenj ti lahko rečem, da ima strah ogromne oči, znotraj je pa votel. Vedno se zmore. Imaš starše in podporo (jaz je nisem imela), imaš ogromno ljubezni, ki ti jo bodo dali. Nihče ne potrebuje ob sebi ljudi, ki so hudobni in žaljivi.

Resnično ti želim, da ti bo uspelo in da boš ubrala razumnejšo pot...Zase in za tvojega otroka. To je vse, kar šteje.
Srečno.