Massa26
|
Tudi jaz mislim, da je vse odvisno od otroka. No, večinoma.
Jaz sem bila tudi pred porodom odločena in prepričana, da ne rabim nikakršne pomoči in mi je bilo smešno, ko so mi jo ponujali, saj se mi je zdelo, da me hudo podcenjujejo. Porod je bil bp, nič šivov, še isti dan po porodu sem hodila skoraj kot da nič ni bilo, razpoložena in dobre volje. Kmalu sem videla, da moj otrok zelo malo spi. In če ne spi, tako joka, da  .. Dokler je bila priklopljena, je še šlo, ampak ure in ure to ne gre. Doma se je začelo kar pestro. Spala je minimalno, sicer pa neutolažljivo jokala. Ni pomagala ne duda, včasih niti dojenje, nošenje itak ne. In to je zelo naporno. Če je že zaspala, se je zbudila isto sekundo, ko sem jo položila v zibko. In jokala. Nekaj tednov sem se šla tiste finte, da pustiš otroka, da se sam umiri, ampak jo je bilo kasneje še težje potolažit. Tako da meni ni bilo nič jasno, partnerju še manj. Neizmerno sem bila vesela, ko je  prišla do faze, da se je vsaj v naročju rada nosila in potem sem jo nosila ure in ure in ure podnevi, pa tudi nočne seanse niso bile redke. Z možem sva bila pa še večinoma na bojni nogi, ker on je bil mnenja, da jo že razvajam in me je prav obsojal. No, ni mi žal niti za sekundo, da sem jo nosila, čeprav res skorajda niti za wc nisem imela časa. Bi mi pa takrat zelo pomagalo, da bi bila pri meni mama ali oče, ki sta enakega mnenja kot jaz in bi z veseljem malo nosila. No, ko je mami kdaj prišla za kako uro, sem je bila noooro vesela.
Kaj pa vem, težko je razložit. Prej sem si mislila, pa saj nisem tako lena, da ne bom zmogla, ampak potem je pa res vse čisto drugače. Če imaš otroka, ki ne spi in je na začetku zahteven, pomoč prav pride. Jaz sem jo bolj rabila psihčno, mislim podporo in pogovor in da sem vedela, da se moj otrok dobro počuti tudi, če ni vsako minuto pri meni, kot pa ne vem, likanje, pospravljanje itd - to je sproti hitro narejeno, če ne kompliciraš. Nič mi pa ne bi pomenilo, da bi mi nekdo sicer pospravljal in likal ipd. zraven pa utrujal, da otroka razvajam in da kaj vse ne delam prav... 
No, danes je stara skoraj deset mesecev, spi še vedno ne kaj preveč, ampak je pa večinoma zelo pridna in se imamo super. Pomoč pa še vedno prav pride, ker je veliko lažje pospravit in kaj narest, če otroka lahko nekje pustiš v varstvu.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
V bistvu sva ves čas sama z njo in sama za vse. In ja, pogrešam to, da bi jo kakšen dan za 2-3 urce pustila pri mami, pa je pač ne morem. Zato pa toliko bolj izkoristiva čas, ko pridejo na obiske.
In še enkrat bi se tako odločila, sploh zato ker sem bila ful šivana in nisem mogla niti hodit, kaj da bi še kaj delala. Je ful pasalo, da nisem rabila kuhat, likat in podobne zadeve, da sem se lahko posvetila samo nama dvema, da smo se lepo spoznale. 
Drugače pa ne, naš ni zdržal za mizo v naročju pol ure, kaj pol ure, niti eno minuto ni zdržal, pa ne pretiravam. Če si ga nosil in si se usedel samo za 5 sekund, pa že ni bilo več dobro. Tako da ne moreš tega trdit, ker se otroci med seboj resnično razlikujejo. 
