Kako vam je uspelo

Kako vam je uspelo (Polna verzija)

Forum >> [Skupnost RR] >> Čvekanje ... v tri dni ...

Sporočilo

Dream -> Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:43:05)
Tako iz gole radovednosti me zanima, kako ste se uspele z novorojenčkom znajti tiste, ki niste imele možnosti kakršnekoli pomoči s strani svojih ali partnerjevih staršev. Zadnje čase poslušam toliko enega jamranja, da ne vem, ali je res tako hudo, ali nekatere mogoče res pretiravajo. Kakor se spomnim za leta nazaj, so bile naše mamice največkrat čiste same z otročki, sedaj je pa vse čisto drugače. Midva sva namreč doma v isti hiši kot njegovi starši, vendar me vsi sprašujejo, če bom v času po prihodu domov iz porodnišnice prišla k svojim staršem za nekaj časa. Ne razumem ravno, v čem je catch tega vprašanja...

Zamima -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:44:56)
Kompliciranje za brezvze, meni so sicer moji ful pomagali, ampak meni je trenutno težje (20 mesecev) kot pa ko je bila še čisto mala. Zdaj jo grabi trma in samosvojost [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley29.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley24.gif[/image]. Čakam, da začne govorit in ubogat [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]

lemavrica -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:45:03)
Sva se ampak nama je bilo na momente ful težko. Verjemi da ni lahko bit za vse sam in da bi pomoč kake babice prišla ful ful prav. In če nisi v taki situaciji je težko govorit da gre za brezvezno jamranje ali kompliciranje.

trdozimc -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:49:56)
IZVIRNO SPOROČILO: Dream Midva sva namreč doma v isti hiši kot njegovi starši, vendar me vsi sprašujejo, če bom v času po prihodu domov iz porodnišnice prišla k svojim staršem za nekaj časa. Ne razumem ravno, v čem je catch tega vprašanja... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image] Tudi jaz ne. Mi na kraj pameti ni nikoli padlo, da bi šla s komaj rojeno bebo kamorkoli od svojega partnerja, pa čeprav pride samo spat domov [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Je hudo, sploh če nimaš res nobenega starša blizu, partnerja pa ni veliko doma. Prvi mesec je zelo naporno, če imaš količkaj zahtevnega [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] ali pa kakršnekoli težave. So pa tudi take, ki jim je bilo v tem obdobju dolgšas [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Sploh če imaš starše od ljubega v isti hiši, ne bo panike!

Freycha -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:53:38)
težko je bilo, ampak je potem vedno lažje. Včasih je bilo pa lažje, ker jim je bilo normalno, da so otroka fliknile ali v stajico, ali v ležalnik/gugalnik, ali v hojico in so imele mir pred otroki. Tudi ni se govorilo o tem, da je to naporno, ker so morale biti močne in pogumne in ker so tudi druge trpele, niso bile same nič posebnega. O tem se pač ni govorilo in še dandanes srečaš take, ki ne priznajo za noben denar, da je naporno. tudi prav. Meni se ne zdi normalno, da se otroka za čez dan znebiš in ga flikneš nekam, kjer ima omejeno gibanje. Prav tako se mi ni zdelo normalno, da grem takoj na umetno mleko, ker sem se dneve in noči matrala, da bi dojila. Še najmanj pa se mi ne zdi normalno, da se o teh stvareh ne bi smelo govoriti in da bi se moralo vse prikazati v lepi luči......

pikalonca -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:55:17)
Naj te potolažim da se vse da in da je zadnje čase res vse preveč kompliciranja in jamranja. Jaz sem obakrat 10 dni po porodu ostala sama z otročkom, ker ima moj tako službo, da ga po cca 5 dni ni domov. Priznam, da je bilo kdaj tudi zelo naporno, sploh po neprespani noči, ampak saj pravim, vse se da, sploh če z optimizmom zreš v lepši jutri. Saj se nismo odločili za otroka zato, da bomo jamrali in pričakovali pomoč od drugih [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]. Je pa res, da si pa ne znam predstavljat kako bi folgala, če bi imela dvojčke in bi bila za vse sama.

Freycha -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 10:55:38)
sicer pa sem se tudi jaz tako spraševala o takih in drugačnih zadevah, pa so mi bile ene mlade mamice čudne zaradi tega. Sedaj pa ti lahko dam samo nasvet, da počakaj, da se znajdeš sama v tej situaciji, pa potem presodi, če je še vedno čudno in nerazumljivo al ne....... da ne boš pojedla toliko zarečenega kruha, kot sem ga sama.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Dream -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:02:47)
OK, vse razumem, ne razumem pa tega, da me imajo že sedaj nekateri za tooooollkkk bogo, da je joj. Pa hudiča, sej nisem na smrtni postelji, če sem noseča!!! Vse si urejava sama, kuham sama, perem, likam, pospravljam, pa me kar malo čpudno gledajo, kot da sem zmešana. Kaj bi morala ves čas samo ležati in se smiliti sama sebi? Nisem vedela, da nosečnost predstavlja bolezen... In ja, strinjam se, da je pri dvojčkih pomoč res obvezna, ker si sama ne znam predstavljat, kako bi zgledao bit sam in brez kogarkoli.

Freycha -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:07:28)
eh, kakor pač komu paše.... niti ne bom komentirala, ker ne bi razumela...... srečno nosečnost, lahek porod in da ti bo tudi po porodu tak lahko, kot sedaj misliš, da ti bo.....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

karinka -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:07:39)
Danes nekatere mamice komaj uspejo čez dan porihtat svoje dojenčke. Za kaj drugega jim že zmanjka časa in si morajo dobiti kakšno gospo, ali pa porabijo za to svoje starše ali taščo in tasta. Spet druge imajo dojenčke, hišo, vrt in še kaj pa vse uspejo naredit same. Tako da pravila ni. Mislim pa , da prenekatere mamice PREVEČ komplicirajo. Spomnim se neke znanke, ki se je res cele dneve ukvarjala samo z sinčkom. Fant je taka mamina maza, da je obup. Je pa tudi res, da so eni dojenčki zelo zahtevni, eni pa ne.

_andreja_ -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:13:51)
no jaz tudi tega ne razumem, kako jim je tako težko z otrokom... marca bom ponovno rodila + tega da bom imela takrat 2,5 letnika doma... in sama bom skrbela zanju seveda ob pomoči partnerja, (ampak njegov dopust bo 15 dni + 5 dni) rečmo kakšn mesec bo intenzivno pomagal potem bo pa moral it delat, in tudi nikoli nisem pomislila da ne bi zmogla ker vem da bom ker sta to moja otroka... imam pa kolegico ki je čez vikend pri partnerju čez teden pa doma pa je tamala stara 8 mesecev, sam čez kamot ga ni... pri njej doma je itak mami že v penziji ji paše da malo crkla pri partnerju za vikend jo pa itak on rihta... priznam jaz bi tudi imela kdaj za kakšn teden tako malo na offf potem bi mi pa verjetno bilo dolgčas.... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

pikica* -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:23:18)
Kakor pri kateri. Midva sva bila popolnoma sama za vse pa sva preživela. Pri prvem otroku je malce težje, predvsem zaradi hormonov, ki ti znajo na začetku precej pomešat štrene. Verjamem, da si sedaj tega ne znaš predstavljat, vendar znajo bit prvi tedni po porodu dokaj stresni in zelo natrpani z različnimi čustvi. Sama sem v prvih tednih po prvem porodu velikokrat dobila kakšne napade tesnobe. Kar tako, nepričakovano. Zgodilo se je tudi sredi previjanja....zalile so me solze, roke so mi odpovedale, včasih sem se kar sesedla. Takrat je vskočil mož. Po parih tednih je minilo. Fizično naporno? Odvisno od otroka. Če ti bo zamenjal noč in dan, zna biti kar hudo. Mogoče pa bo priden in ti bo včasih celo dolgčas. Težko je napovedovati vnaprej. Odvisno pa je tudi od tvojih meril. Na začetku ne bo ravno veliko moči in volje za pospravljanje, kuhanje itd. takrat je lušno, če te kdo malo popedena, da pa se preživeti tudi brez. Meni je pač več pomenilo, da imam ob sebi moža, kot pa mamo in vse v nulo poštimano. Zato smo se pedenali kar sami[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Pri tebi pa bo itak lažje, če imaš taščo v isti hiši. Saj ne, da ne bi šlo brez, ampak ti bo pasalo, če ti bo kosilo pripravil nekdo drug, mogoče ti polika perilo, ali pa celo popazi [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], da se v miru stuširaš, vzameš nekaj časa zate. Boš povedala par mesece po porodu, če je situacija kaj bolj razumljiva[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].

Shorty_ -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:28:27)
IZVIRNO SPOROČILO: Zamima Kompliciranje za brezvze, meni so sicer moji ful pomagali, ampak meni je trenutno težje (20 mesecev) kot pa ko je bila še čisto mala. Zdaj jo grabi trma in samosvojost [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley29.gif[/image] [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley24.gif[/image] . Čakam, da začne govorit in ubogat [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] Joj zamima sva na istem, naše sicer že kar neki pove vendar ko reče sama je konec veselja[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]

Magi* -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:34:33)
IZVIRNO SPOROČILO: Freycha eh, kakor pač komu paše.... niti ne bom komentirala, ker ne bi razumela...... srečno nosečnost, lahek porod in da ti bo tudi po porodu tak lahko, kot sedaj misliš, da ti bo.....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image] točno tako. sam še dodam: bodi pametna in sprejmi pomoč (če ti jo že ponujajo), ker žensko telo po porodu mora prit k sebi, rabiš počitek četudi morda nisi utrujen. posledice se pokažejo kasneje. lahko po drugem otroku ali šele kasneje v žviljenju. potem ti je pa žal, da si bila pogumna, močna, sama za vse.

Nika v službi -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 11:50:15)
Jaz lahko iz lastnih izkušenj povem, da mi je blazno pasalo, da sem imela doma ob sebi moža + pomoč mojih staršev, ki živijo zraven. Moja štručka je bila že od prve ure dalje zelo zahteven dojenček, pa tudi sama nisem tip mame-gospodinje, zato bi zgolj med plenicami po moje znorela. Krasno mi je bilo, če sem lahko ta malo vsaj za pol urice ali uro prepustila babici, sama pa sem šla na manikuro ali k frizerju. Ali pa na kavico z možem. V miru. To je bil zaem hud luksuz in me je napolnjevalo z močjo. Moja mami pa je bila itak blažena, če je lahko ta malo peljala na sprehod. V največjo pomoč pa mi je bil mož, sploh pri nočnem vstajanju, dojenju... Jaz tudi vedno rečem - odvisno od človeka, otroka, družine. Če pa dobiš pomoč, zakaj je ne bi sprejela?! Zaradi tega ne boš nič slabša mati....

Dream -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 12:06:48)
Da me ne bo katera narobe razumela, da hočem pomoč zavračati ali da sploh nočem nobenegaq drugega videt v svojem stanovanju kakor svojega dragega in najinbo bitjece. Kaj bo potem, bom tako ali tako sama videla in vedela - koliko lahko sama in za kaj bi bila pomoč dobrodošla. Imam namreč sestrično s 3 otroci (4 leta, 1,5 leta in 3 mesece), ki je dejansko sama za vse in se sploh ne protižuje. Niti je nimam za zgled (da ne bo katera mislila, da sem temo načela zaradi nje), ampak samo vidim, da je njej uspelo brez pomoči (ker dejansko druge možnosti tudi nima; mož je skoraj cele dneve v službi) in jo občudujem. Če bom imela kakšno minutko časa, vam javim po porodu, kako nam gre [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]

Freycha -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 12:26:59)
Kot sem prej že napisala: nekatere mislijo, da se ne smejo pritoževati in se tudi nikoli ne bodo. Kar pa ne pomeni, da jim ni hudo in težko in bi včasih zabrisale otroka čez zaprto okno ven ali se sesedle na tla in se zjokale, potem pa zaspale za ene 5. ur v kosu. Ljudje smo različni in različno dojemamo napor. Jaz si nisem predstavljala, da bo tako, kot je bilo in zaradi vsega tega je mene minilo, da bi imela še kakega otroka. Pa sploh ni bilo tako slabo. Mogoče sem le preveč poslušala in opazovala mamice, ki so na prvi pogled tako brez problema vse hendlale in sem se sama ob svojih problemih počutila čisto nesposobno. Pa če sedaj pomislim, kako sem se še po porodu hvalila, da bom imela kar hitro še enega otroka....... Meni recimo prvi mesec po porodu ni bil težak. Mislim ok, pustimo to, da se nisem niti pod razno znajdla. Bolj so me potem naslednji meseci zmučili. Celo do te mere, da sem si rekla, da bom imela še enega otroka če ga rodim starega vsaj 2. leti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ampak ker sem se sedaj že naučila jesti zarečenega kruha, se zna zgoditi, da bom še kakega imela [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]

pikica* -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 12:35:51)
IZVIRNO SPOROČILO: Freycha Celo do te mere, da sem si rekla, da bom imela še enega otroka če ga rodim starega vsaj 2. leti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ampak ker sem se sedaj že naučila jesti zarečen kruh, se zna zgoditi, da bom še kakega imela [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] Tukaj ena takšna[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Ampak, da te malo potolažim..... tadrugi pokuri kakšnih 10% moje energije. Ostalih 90% gre naši 2,5-letnici[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].

Anonimen -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 12:50:29)
Kaj naj ti napišem? Jaz sem zelo nezakompliciran človek, pa mi je bilo na trenutke zelo težko. Samo eni ali to pozabijo, ali sami sebi dvigajo moralo, eni nimajo navade se pritoževati, eni imajo najbolj mirne in nezahtevne otročke na svetu... Saj ni neke hude sile, pač moraš poskrbeti za otroka, ko te rabi, ampak pridejo trenutki, ko si rečeš, kaj je bilo tega meni treba. Mene je od vseh stvari dajalo edino pomanjkanje spanja. Spanja rabim veliko, v enem kosu. In ga ni bilo pol leta. Glava mi je kinkala, ko sem dojila malo, na sprehodu sem se komaj vlekla, likanje, pranje,... vse je ostajalo, ker sem spala vedno, ko je spala mala. Potem po kakih 8. mesecih se je zadeva normalizirala, navadili smo se eden na drugega in od takrat dlaje je super. Ja, je trma in ostalo, ampak nič posebej hudega. Nasploh, ni tako hudo, kot nekateri pravijo, tako lahko kot drugi pa spet ne.

zmajči25 -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 13:16:30)
Otroci so si med sabo zelo različni. Eni so izjemno zahtevni, drugi pa manj. Če imaš to srečo, da ti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] od začetka spi celo noč, da nima krčev, da dojenje fajn steče, da se zadovolji tudi z ležanjem v ležalniku med tem ko ti kuhaš kosilo, pospravljaš, likaš,.... potem se mi zdi, da je res lažje kot pa da imaš [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image], ki ne spi več kot 2 uri skupaj ne podnevi ne ponoči, ki ima krče do dopolnjenega 4. meseca starosti, ki se dere kamorkoli ga postaviš in se z njim ne ukvarjaš 100%, potem pa je zelo naporno ne imeti nobenega zraven, ki bi ti otroka počuval, da se vsaj v miru poserješ (oprosti izrazu), ker za drugo nimaš niti minute časa. Verjemi, jaz sem poskusila ta drugo varianto in me je (zaenkrat) minilo imeti še drugega otroka. Prvih 6 mesecev me je skoraj "ubilo", čeprav sem drugače zelo optimističen človek in ponavadi ne kompliciram, ampak je pa res, da se ti življenje postavi na glavo. Seveda ti želim, da bi bil tvoj [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] zlat, da bi spal celo noč, pridno jedel, bil brez krčev,...vendar malo se pripravi tudi na ta drugo varianto. Jaz se nisem nanjo pripravila (sem imela v glavi, da je imeti [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image] mala malica), zato mi je bilo na začetku res hudo.

Šarki -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 13:41:20)
IZVIRNO SPOROČILO: Dream OK, vse razumem, ne razumem pa tega, da me imajo že sedaj nekateri za tooooollkkk bogo, da je joj. Pa hudiča, sej nisem na smrtni postelji, če sem noseča!!! Vse si urejava sama, kuham sama, perem, likam, pospravljam, pa me kar malo čpudno gledajo, kot da sem zmešana. Kaj bi morala ves čas samo ležati in se smiliti sama sebi? Nisem vedela, da nosečnost predstavlja bolezen... In ja, strinjam se, da je pri dvojčkih pomoč res obvezna, ker si sama ne znam predstavljat, kako bi zgledao bit sam in brez kogarkoli. pravjo da k rodiš maš 6 tednov trugo pod posteljo!!!!!ne se hecat z zdravjeM!!!!! sej se zmore vse, sam na začetk morš bit mal flegma glede pospravljanja[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]

mojcaziga -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 13:41:25)
Sem že pisala o moji izkušnji. Midva sva bila vsaj 100 km od najbližje familije. Ko sem rodila sem bila sama za vse, ker moj ni dobil prosto. S tem, da smo na malega ekstra pazili, ker so ga porodu 3x oživljali in še par komplikacij se je našlo. Po 3 tednih sem še sama dobila pljučno embolijo in šla v bolnico in ko sem prišla domov sem imela strogo mirovanje, kasneje pa še 1 mesec bergle. Bilo je težko, zelo težko, ker je bil tudi mali zelo zajteven in kar se zdravstvenega stanja tiče in kar se spanja oz. nespanja tiče. Nisem pa bila nikoli tako daleč, da bi obupavala, pa tudi smilila se sama sebi nisem. Delovne navade sem imela že prej urejene, v gospodinjstvu mi tudi ni bilo nič tuje, na odrekanja (kavice, masaže, čvekanja s kolegicami) pa sem bila pripravljena. Niti nisem nikoli pričakovala, da bi sama laufala svoje življenje normalno dalje, starši mi bodo pa ta čas varovali malega. Ko sem se odločila za otroka sem vse te stvari vzela v zakup. V glavnem mi smo preživeli in mi ne bi bilo težko it še enkrat skoz to. Sem imela pa sosedo, za katero je dopoldne skrbela tašča, popoldne pa njena mama in mož, pa ji je bilo stalno težko in je bila stalno utrujena in je obupavala kako ti otrok spremeni življenje in se hkrati čudila kako nam uspeva. Ja, ljudje smo si različni. lp, Mojca

Nika v službi -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 14:20:13)
IZVIRNO SPOROČILO: mojcaziga Sem že pisala o moji izkušnji. Midva sva bila vsaj 100 km od najbližje familije. Ko sem rodila sem bila sama za vse, ker moj ni dobil prosto. S tem, da smo na malega ekstra pazili, ker so ga porodu 3x oživljali in še par komplikacij se je našlo. Po 3 tednih sem še sama dobila pljučno embolijo in šla v bolnico in ko sem prišla domov sem imela strogo mirovanje, kasneje pa še 1 mesec bergle. Bilo je težko, zelo težko, ker je bil tudi mali zelo zajteven in kar se zdravstvenega stanja tiče in kar se spanja oz. nespanja tiče. Nisem pa bila nikoli tako daleč, da bi obupavala, pa tudi smilila se sama sebi nisem. Delovne navade sem imela že prej urejene, v gospodinjstvu mi tudi ni bilo nič tuje, na odrekanja (kavice, masaže, čvekanja s kolegicami) pa sem bila pripravljena. Niti nisem nikoli pričakovala, da bi sama laufala svoje življenje normalno dalje, starši mi bodo pa ta čas varovali malega. Ko sem se odločila za otroka sem vse te stvari vzela v zakup. V glavnem mi smo preživeli in mi ne bi bilo težko it še enkrat skoz to. Sem imela pa sosedo, za katero je dopoldne skrbela tašča, popoldne pa njena mama in mož, pa ji je bilo stalno težko in je bila stalno utrujena in je obupavala kako ti otrok spremeni življenje in se hkrati čudila kako nam uspeva. Ja, ljudje smo si različni. lp, Mojca Dodala bi samo to: ja, ljudje smo si različni in nas različne stvari osrečujejo. Vsekakor je lepo prebrati tudi tako zgodbo brez posebnega jamranja, po drugi strani pa vem, da sama lahko funkcioniram kot žena, mama in hčerka le, če sem notranje izpolnjena. In izpolnjuje me otrok, partnerstvo z možem in delo (služba). Brez ene od teh kategorij, ne bi bila to, kar sem.

lunca77 -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 14:23:15)
Seveda je težko in včasih me mika, da bi se za dan kr skrila pa imam veliko pomoč, ampak po navadi največ jamrajo tiste, ki jim je najlažje ker ostale preprosto nimajo časa. Ne gre za to, da s(m)o navajene bit tiho, ampak za to, da se včasih preprosto nimaš časa ukvarjat s tem kako si bogi. Če so otroci in starši zdravi je največ kar si lahko želim. Kuhanje pa likanje pa ne vam kaj še vse je pa stvar organizacije. Če nimaš časa preprosto tega ne delaš. Al pa jamraš. Da bi pa po porodu mela mojo mamo doma al pa taščo tega pa res ne razumem. Men se sname.

mojcaziga -> RE: Kako vam je uspelo (21.7.2008 14:26:00)
IZVIRNO SPOROČILO: Nika v službi Dodala bi samo to: ja, ljudje smo si različni in nas različne stvari osrečujejo. Vsekakor je lepo prebrati tudi tako zgodbo brez posebnega jamranja, po drugi strani pa vem, da sama lahko funkcioniram kot žena, mama in hčerka le, če sem notranje izpolnjena. In izpolnjuje me otrok, partnerstvo z možem in delo (služba). Brez ene od teh kategorij, ne bi bila to, kar sem. Imaš popolnoma prav in se strinjam z napisanim, ampak ne vem kje v mojem postu si zasledila, da sama nisem funkcionirala kot taka (no, razen ko sem bila v bolnici seveda). Ja, pa služba je v času porodniške tudi odpadla, ja. Mama sem bila 24 ur dnevno, ampak vmes so seveda našli trenutki, ko sva bila s partnerjem samo partnerja, pa četudi je mali spal v drugi sobi. lp, Mojca

Stran: [1] 2 3 Naslednja stran > >>