ronja
|
Jaz imam zelo fajn taščo. Vedno se lahko zanesem nanjo, da bo pazila  , če bo treba, se pa trudiva tega ne izkoriščat in vseeno dava malo tudi kakim prijateljicam za pazit. Njen smisel življenja so otroci - zato ji je bilo zelo hudo, ko sta se lubi in par dni za njim še njegov starejši brat odselila (čeprav je lubi že prej v bistvu živel pri meni, ampak ker ni bilo tako uradno in ker je še vedno večino njegovih cot ona prala, si tega ni priznala). Takrat je jokala, čeprav sva dolgo urejala stanovanje in je bilo to res zlagoma in seveda se je tudi ona strinjala, da je to prav, da si urediva svoj domek.
Ko se je rodil njen prvi vnuk (moj nečak), sta se lubijev brat in njegova draga pritoževala, da se preveč vtika. In ko se je čez pol leta rodila še najina sva lahko na lastni koži izkusila, kaj to pomeni. Jaz sem bila strašno razočarana nad njo in me je zelo prizadelo. Malo je trajalo, da se je lubi zavedel resnosti situacije in če bi bila zdaj še enkrat v tej koži bi absolutno prej popenila (no, saj nisem v klasičnem smislu popenila, napisala sem mu eno zelo iskreno pismo) in ne bi poslušala dobrohotnih nasvetov, da se z njima ne splača kregat, ker ju bom rabila itd...
Saj tisti čas ni nikomur koristil - tudi ona je vedela, da je nekaj narobe, čeprav se je delala, da ne ve. Tudi lubi je to čutil, čeprav se še ni bil pripravljen postavit tako kot je treba. Tak da - čim prej postavite meje, tem boljše se boste razumeli s starimi starši!!! Tudi gegrafske meje so dobrodošle .
Zdaj se spet super razumeva (čeprav se skregali nikoli nisva, imava pravilo, da se vsak zmeni s svojimi starši, če je kaj narobe), ampak živela pa ne bi nikoli v isti hiši! Zdaj, ko moram praktično ves čas ležat, sem tudi nakaj časa probavala imet koga zraven - najprej mojo mami, potem taščo, potem mojega očeta... Da mi pomagajo malo dvigovat itd... Pa sem ugotovila, da mi je skoraj lažje, če sem sama, čeprav tega nihče noče slišat, ampak je res. Tak da - fino je, da lahko na koga računaš in to je res zlata vredno in vem, kaj imam.
Se je pa treba postavit za svojo družinico, sicer ti tudi to, da imaš na koga računat nič več ne pomeni, ker ne moreš več računat, da boš lahko kdaj tudi sam s svojimi najljubšimi. In postaneš jezen in ljubezen izgineva. Kar je škoda. Ker če bi še nekaj časa čakala, je ne bi več imela rada - ljubezen ni nekaj, za kar se odločiš - rad imaš nekoga, ki ti večinoma dela dobro in ne maraš nekoga, ki te večkrat prizadane kot kaj drugega. Tu nimaš kaj in po moje je prav tako. Zato se pa splača prej povedat, ko se še da kaj spremenit.
Zdaj jo je treba še malo bremzat, ampak se je že malo navadila. Vem, da pri naslednjem otroku ne bo problemov, ker sva se midva z lubijem naučila, kako je treba reagirat in se ne bo ponovilo isto, tudi če bo probavala vse iste manipulacije. Sem pa strašno ponosna na lubija, da mu je ratalo in mu zdaj še veliko bolj zaupam.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
za mojo taščo.
Še posebej ob sobotah, ko je treba kuhinjo zglancat. 
Pa smo na obisku in skoz sprašuje, kaj bom jedla, pila - pa ji lahko stokrat rečem, da ne bom nič, pa ne zaleže. Ampak sej na to sem se navadla in ni več panike. Najbolj me pa razkuri (ampak se seveda vedno nazaj držim in čakam, da moj zarobanti), ko mi obadva s tastom govorita, kaj je dobro/slabo za našga mulčka - pa je po njunem preveč/premalo oblečen, pa ne smeva ga prevažat v lupinci, ker je "sključen", pa ko se mu kolca ali kihne je sigurno kaj narobe.... Vedno imata neke pripombe, kaj ni dobr s ta malim in kaj morava narest 
Nemogoče. 
), ker sprašuje bolj poredko. Tako da ali sprašujejo preveč ali pa sploh ne. Nikoli nam ne paše 
