Gina
|
Nisem mogla brat, ker mi je slabo ratalo od današnje moderne filozofije, kako mora biti hrana stvar razmišljanja, zavesti? Halo, pa saj niste resni. Hrana je biološka potreba, tako kot lulanje in kakanje in kihanje in vse sorte drugega še. Mi, ljudje, pa smo jo zaradi mode naredili za stvar razmišljanja in krivde. Tudi če ima človek normalne kile ga vidimo za debelega. Kaj se zgodi s človekom, ko postane suženj razmišljanja o hrani:
1. vsak grižljaj, ki ga zaužije ni nekaj spontanega, kar bi hrana morala biti, ampak je razmišljanje ali smem ali ne smem, ali dovolj zdravo ali ni, ali se moram bremzat ali lahko v miru pojem
2. skoraj vsak grižljaj spremlja občutek krivde - kaj sem jedel, koliko sem jedel, ne bi smel jesti, vse je preveč
3. in najhujša posledica, nimam pojma več kdaj mi paše jesti in kdaj ne, ker mi zaradi neprestanega razmišljanja, kako ne smem jesti, ves čas paše jesti, četudi nisem lačen, razmišljam, ali sem morda lačen, ker itak ne smem jesti in se kljub nobeni lakoti počutim lačnega zaradi dejstva, da ne smem jesti - ali se vam ne zdi to obupno grozno spoznanje, al se ne zavedate resnosti le-tega??!!
Naj vam povem zgodbo od letos. Ena moja punčica iz razreda je malo bolj močna, pa ne predebela. Lani je jedla lepo, normalno. Letos deklič neha jesti. Samo malo kruha bi vsak dan. Po par mesecih izvem, da noče jesti, ker noče biti debela, so ji doma to razložili (fajn familija, skrbna, ljubeča, prijazna razlaga, nič slabega hoteli). In pika na i, mati misli da je prav, da otrok razmišlja o tem, da ne bo debel. Misli, da dela dobro, ko jo opozarja na hrano. Ne vidi, da jo je naredila za sužnja razmišljanja o hrani za cel njen lajf. Zaj... jo je do konca. NIkdar več ne bo nehala s tem najverjetneje, še srečo bo imela, če ne bo fasala anoreksije ali bulimije. Ne le mati, tudi ostale učitlejice menijo, daje ok, če razmišljaš kaj ješ (ne govorim o kvaliteti hrane, ampak o kvantiteti), najverjetneje tudi na csd-ju razmišljajo enako. Otroku pa so odvzeli prvinski nagonski občutek, ali je sit ali ne. Prisilili so jo razmišljati in postati zasvojena z občutki krivde ob vsakem grižljaju. Matere prenašajo svoje komplekse na otroke... jaz sem bila tolk žalostna, tooolk da ne morem povedat, spala nisem en cel teden od ugotovitve, da je svet nor, da ne šteka čist nič, niti malo majčkeno bistva probleam. Tale mama je po dolgem razgovoru vendarle videla, da nekaj dela narobe. Ni več omenjala otroku hrane sploh. In dete je začelo spet jesti. Upam, da bo deklica pozabila, kako pomembni so kilogrami nekaterim. Čeprav dvomim, seme je zasajeno, otrok pa dovolj pameten ali neumen, da verjame, kar starš reče.
Jaz v osnovi mislim, da je v resnici tako, da so res nekateri ljudje bolj gurmani, drugi manj, ampak da čist totalno predebel ni pa skoraj nihče, oz. rekdokdo, da ga takega vidijo ljudje. In če padeš pod vpliv, če jim nasedeš, verjameš, da si zanič, če imaš kako kilo preveč, postaneš ravno tako zasvojen z razmišljanjem o svoji debelosti in hrani, kot če te starši v to pahnejo. Potem si globoko tam, kjer sonce ne sije. Tvoj občutek za hrano, naravni instinkt je šel rakom žvižgat, izgubljen je za vedno. In še nekaj, tvoje predstave o tem, kdo je debel so popačene, pa tudi tvoje sprejemanje drugih je popačeno, s tem pa posledično svoje sprejemanje samega sebe. Vem, govorim v luft, ščijem proti vetru, ampak jaz v resnici vidim ljudi večinoma lepe, sploh ne opazim, če se kdo zredi ali shujša, niti ne jemljem za poklon, če mi kdo reče, da sem shujšala ali za grajo, če mi kdo reče, da sem se zredila. Čudno se mi zdi, da je ljudem to tolk pomembno. Kako lepši bi bil svet, če se ne bi enačili z anoreksičnimi suhicami, kako lažje bi vam bilo živet, če ne bi videlei vsakega, ki ima 5 dek preveč kot primerek za shujšat. Jaz sem vesela, da doživljam ljudi za lepe. Vesela sem, da nisem preveč kritična do česarkoli drugačnega.
Moja mati je imela doma same zdrave izdelke. Pravzaprav nismo imeli nobenih priboljškov, zato sem si najprej kupila celo shrambo reči, ker sem sovražila feeling, da nimamo nič hrane doma. In sem še vedno freek na polno shrambo hrane. Vedno imam polno vsega. Pa nisem nič debela. Spadam med redke ljudi, ki imajo notranji občutek za sitost in lakoto še zmeraj prisoten in sem tolk srečna, da o hrani ne razmišljam, da ne morem povedat. Imam pa toliko kil, da stalne hujšarice ne bi bile zadovoljne v moji koži, itak jim kaj ne bi bilo všeč, ker jim nikdar ni, malo bolj močne bi mi pa rekle, da sem suha.
Jaz mislim, da je recept za to, da nisi debel precej enostaven:
- 1. ne smeš nikdar zavestno razmišljat o hrani, ko začneš si zmešaš svojo notranjo uro, ki je vedno mnooooogo boljša, kot razumska, ki ni za te reči narejena spljooooh, kvečjemu te iztiri za cel lajf
- 2. doma moraš imeti relativno zdravo hrano
- 3. življenje moraš imeti rad, da ga imaš zapolnjenega, da nimaš časa razmišljat o hrani (otroci morajo imeti prijatelje in predvsem prijatelje na igrišču, da se jim kar naprej kaj dogaja, da raziskujejo svet, da jim je fajn, da so aktivni cel dan, krožki so zelo omejeni na uro tedensko, kar je čist premalo in nesmiselno iz stališča da bo potem suh, če bo tja hodil)
Moramo se pa zavedat, da so nekateri vseeno malo bolj močni, kljub vsemu napisanemu. Moja hči nima nobene zanič hrane doma, je ves čas zunaj, pa vendarle je malo bolj močna - prvič se jo vse prime, kar poje, drugič pa tudi rada je. Taki ljudje imajo dve možnosti - ali ostanejo s tremi kilami preveč, pa ne razmišljajo o hrani in se imajo cel lajf fajn in v bistvu dvomim, da postanejo v resnici predebeli, če ne razmišljajo, da je to pšomembno, da so suhajdraste manekenke ali pa postanejo suženj družbe in razmišljanja, zavestnega o hrani, v tem primeru so ali ves čas lačni in suhi in obremenjeni in nesrečni, ker jest ne smejo, ali pa so še bolj debeli, ker ves čas razmišljajo, kako ne smejo jesti in nimajo pojma, ali so lačni ali ne, torej še bolj jedo od žalosti, da ne smejo. Kaj je torej boljše?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
pak zaradi načina življenja te družine.
ima 20.5 kg in je velik 118 cm bo pa kmalu star 5 let, tamala
Ma, saj pravzaprav vem kaj si hotela povedat, ampak si malo čudno napisala in kakašna "brihtna" buča bi lahko razumela kao, da so linoti in ostale kašice super hrana za otroke
, priznam. Se ne mislim odvajat 
In neko zasnovo zagotovo dobiš. Tak kot se "deduje" velikost, tak se tudi "deduje" konstitucija....... je pa tudi res, da lahko na marsikaj sam vplivaš - vsaj delno. Samo ne hvala, sama nočem živeti na pol litra vode in eni solati na dan zato, da bom bolj suha....... 
