Blacky30
|
Joj, veš kolikokrat v prvih 3 mesecih se boš spomnila na te besede in si mislila: kak bi jaz rada bila spet noseča!!!!!! Takrat je tak fajn priden, pa tiho, pa nič ne joka.....pa spim lahko....
Mene je kar strah teh prvih mesecev, ko se spomnim nazaj. Ni nič kaj prijetno in se bolj veselim časa, ko bo star nekje 6 mesecev, takrat se začne šele pravo uživanje. Upam, da bo tokrat lažje, ker prvič sem poleg težkega poroda in poporodnih težav imela še rahlo poporodno otožnost, ki je lažja oblika depresije.
Ja, punce, to sem vam že hotela omenit. Da se ne boste ustrašile, če boste dobile poporodno otožnost, namreč, za njo "zboli" nekje 80% vseh  . In če se znaki ne odkrijejo pravočasno in se ne potegneš iz tega ven, lahko zapadeš v poporodno depresijo, pri kateri pa je obvezno zdravljenje. Jaz sem se izvlekla s pomočjo družine, nekje 2 meseca po porodu sem bila ok.
Znaki pa so:
- menjava razpoloženja (jok, smeh, jok)
- občutek, da si nesposobna mama
- izjave, da te otrok sploh ne mara, ker joka vedno v tvojem naročju
- totalna otopelost
- strah biti sam z otrokom
Vse to je pri meni povzročilo slabo telesno počutje (težek porod, gnojna angina z 39 vročine, ki se je vlekla še mesec po porodu), nezmožnost dojenja, boleči šivi in vnetje šivov, otrokovi neznosni krči, utrujenost ..... Jaz sploh nisem mogla uživat v materinstvu, dokler ni bil Nejc star 6 mesecev in se je vse umirilo. Šele takrat sem rekla, da res uživam, da sem mama. Do takrat pa sem se samo spraševala, zakaj sem šla v to, če nisem sposobna, če sem malo nora itd. Res, zdaj, ko gledam nazaj, dokaj nerazumno, a takrat je vse izgledalo, da je tako in drugače ne gre.
No, to je moj nasvet, da se ne boste ustrašile, da ste zmešane, če vas bodo obdajali taki občutki. Je čisto normalno in s podporo družine tudi mine.
|
Natisni
prijetno notri, da uživa in mu privoščim. Naj se ima lepo in naj pride, ko bo pripravljen na življenje zunaj. Jaz bom svoj trebušček zelo pogrešala.
, tak da se mi zdi, da me bo od ljubezni do moje Patricije razneslo. Lahk bi bla noseča 2 leti, pa se ne bi mogla privadit misli, da bom res mami
. pa čimprej bi se rada rešila, da pridem k mojim mišekom nazaj domov. Ker ju bom ful pogrešala. Še najbolj Alino. Sploh ne smem pomislit na to, ker imam skoz občutek, da nihče ni tako dober z njo kot jaz. Aleks že pove kaj mu manjka. Alina je pa le stara samo leto. Upam, da jo bo res moja mami prevzela, njej še najbolj zaupam. Ati bo pa ziher 1 dan brez zavesti
