petea
|
Glede družinske postelje: mi jo prakticiramo in je super. Pač ležišče mora biti malo širše, malo se je ponoči potrebno seliti, ker si je naš 10-mesečnik v zadnjih dneh omislil med spanjem nekajkratno obračanje. Drugače pa ga najlažje takoj pomirim, če zajoče, najhitreje nahranim, če je lačen, takoj vidim, če je kaj narobe, in ustrezno reagiram (se je zgodilo, da je prehlajen bruhal v spanju, in če ga ne bi takoj videla in očistila, si ne predstavljam, kako bi se končalo (če bi spal v drugi sobi, bi si, ko bi nehal kašljati, mislila, da je pač zaspal nazaj ). Meni je všeč, ker lahko uredim vse velikokrat na pol v spanju, ker si res ne predstavljam, da bi se ponoči nekajkrat vstajala, malo za kontrolo , malo za opravke. Pa tudi moj dragi ima bolj točno predstavo o tem, da otroci tudi ponoči rabijo svojo rundo pozornosti. Prav lepo ga je videti, ko ves zaspan poskrbi za flaško hrane ali pa stisne k sebi, da ga pomiri, in tako pogosto zaspita. Pa ne si mislit, da je Rok bolestno navezan na naju ali midva na njega - se zgodi, da smo včasih ločeni tudi po več ur, pa brez problema vzdrži pri starih starših, je izredno radoveden in nasmejan dojenček z obilice energije. Midva pa tudi imava zase toliko časa in prostora, kot si ga vzameva. Poznamo pa kar nekaj družin, ki so to prakticirale, in imajo vse več pozitivnih kot negativnih izkušenj.
|