lupči
|
Pa naj se še jaz oglasim na tole debato o kilah in porodu. Glede kilogramov globoko pritrjujem sanji. Ne ukvarjajte se s kilogrami. Pri prvem sem dobila gor samo 9 kilogramov, sedaj gre malo hitreje, ampak sem se pošteno ustrašila, ko sem začela krvaveti, tako da mi je sedaj važno le, da je otrok o.k.. S kilami se bom že potem ubadala, sem si rekla. Poznam pa punce, ki so se zredile tudi po 20 kg, pa so bile potem prave suhice, tako da res ni panike. Jejmo, kolikor in kar nam paše, pa bo vse v redu.
Glede poroda pa jaz mislim tako: imaš takšnega, kakršnega si ustvariš v svoji glavi. Seveda prvič nobena ne ve, kako to zgleda. Vsako je strah, ker se podaja v nove, še neodkrite vode. Meni se zdi, da je pomembno, kako pristopiš: pozitivno ali negativno. Mene so stare mame naučile, da sva se z dojenčkom pri prvem porodu lepo pogovorila - tako čisto po človeško. Rekla sem mu: no, sedaj je prišel trenutek, da si pogledava iz oči v oči. Verjetno oba doživljava strah. Kaj če bi si midva pomagala, da bi tole šlo čim lažje, kaj praviš?! In potem sva oba delala.... Ubogala sem babice, delala vse tako, kot so me naučili v materinski šoli in je šlo. Seveda bi šlo lahko kaj narobe, tega ne ve nihče. Toda če že sedaj vpijem, kako bo to grooooozno, potem bo res.
Mene je najbolj zanimalo, kako bom občutila tiste ta hude popadke. Čutila sem jih kot takrat, ko kakam, pa sem zelo zaprta in ne gre blato nikamor, jaz pa pritiskam, da ga kam spravim in to boli. Občutek je bil čisto enak, samo da je bil pri porodu veliko bolj intenziven in dlje je trajal. Ko pade otrok ven, čutiš enako olajšanje kot pri kakanju. Če ima katera težave z zaprtostjo, bo že vedela, o čem govorim in to lahko trenira.
No, res sem imela ves čas svoje popadke in lepo sem se odpirala. Intenzivno je bilo le dobro urico, toda z možem ob glavi (ne gre k nogam - no, moj je šel, ko je bila glavica že zunaj in pravi, da je to neverjetno, kako misliš, da se bo glavica kar zdrobila...ampak on dobro prenaša kri in te zadeve, prerezal je tudi popkovino) sem zmogla predihat. Takrat je dihanje res pomembno, dobro se ga naučite, ker vam lahko zelo pomaga. Pri tem je mož v veliko oporo.
Sem se kar razpisala....ojoj, ampak želela sem povedat, da glejte na stvari pozitivno, kot na čudež, ki ga soustvarjate Ven pride čudovito bitjece in zanj se splača potruditi. In ve, ki rojevate, ste olimpijske prvakinje in velike zmagovalke. Vse, kar je lepo, veličastno, terja tudi bolečino - ki pa je znosna in mine, kasneje celo pozabiš nanjo.
Zame so bili najbolj boleči šivi, ker so me spodaj prerezali tik pred porodom. Ampak to je spet druga zgodba.....že poporodna.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Drugače mi pa vsi pravijo, če misliš samo na to kako bo bolelo in kako se bo kaj zakompliciralo, potem tudi bo grozno bolelo in se tudi bo zakompliciralo ... torej moč pozitivnega mišljenja. 
. Nimam moči za nakupovanje, za pohajanje naokrog, za pospravljanje, ... še učenje je bolj tak tak, samo to bom že, ker vem da nujno moram. Mislim saj drugače sem dobre volje in nisem v kako depresijo padla, samo blazno hitro se utrudim in potem imam samo moj ljubi kavč pred očmi.
Čisto so me prestrašili. 
Zjutraj je bilo sicer že boljše, ampak še vedno ne povsem, zato sem šla k splošnemu zdravniku (moja G in moja osebna zdravnica sta na dopustu
) 
vsak dan vozit 45 km v eno smer, pa še pozimi
čuti, ko si žalostna, to pa nočemo, ne? Pa še to. Pri dolžini MV vodiš za 9 mm, moj je dolg 3 mm
! 
. Praznino težko prenašam, jokam vsak dan zelo jo pogrešam, sesujem se ob vsakem pogledu na nosečnico ali voziček, jezna sem na ves svet zakaj nama je vzel neprecenljivi zaklad. 
