IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil

IZVIRNO SPOROČILO: brava
1. Komu vse odpustiti?
Samo staršem, partnerju, prijatelju, rojaku, ženski, vojnemu zločincu (Hitler)..?

Vsakemu, do katerega nosiš, imaš, gojiš zamero. Večja, močnejša, globja kot je zamera, bolj je pomembno odpustiti.

Odpuščanje je stvar čutenja in ne prava. Pravno lahko še vedno zahtevaš povrnitev škode, takšne ali drugačen. Pri odpuščanju ne gre za to. Pri odpuščanju gre za to, da se ozdravijo tvoja čustva.
 
Če nič ne čutim do tistega, ki mi je storil slabo, če pri sebi ne čutim zamere, moram po tvojem mnenju še vseeno odpustiti, drugače moja čustva ne bodo zdrava?

2. Zakaj odpustiti?
Mislim, da je potrebno "odpuščati" le v primeru, ko misliš samo na maščevanje temu človeku, ko ti misel na njega krade čas in zdravje.  Te vrste "odpuščanje" je zdravo. Po mojem niti ne gre za odpuščanje, bolj za razumevanje vzrokov.

kakšnih vzrokov?  Razumevanje vzroka nima nobene zveze z zamero. Tisto bolečino v prsih. Lahko storkat razumeš, da je normalno zameriti ali da ni prav zameriti (glede na konkreten primer), zaradi tega ni nič lažje.
Če do nekoga nič ne čutiš (tudi to je problem, da is naprimer neobčutljiv do sočloveka - pa čeprav za tebe grdega), potem tudi ne čutiš zamere.

Ne gre za odpuščati nekomu, ker razmišljaš o maščevanju, ampak zato, ker zamera VEDNO BOLI TEBE. Z zamero škoduješ samo sebi. Nikomur drugemu. Ker zamera je stanje čustev. In takšna slaba čustva gojiš v sebi. Pogosto se jih REDNO ZALIVA in goji. Takšne zamere se zelo vsidrajo. Prvo jih je potrebno prenehati zalivati, gojiti.

Torej odpuščanje sploh ni nikoli toliko pomembno za drugega, kot je ozdravljajoče in oživljajoče ravno za tistega, ki odpušča. Zato odpustiti. Ker se znebiš težkega bremena, ki ga v resnici sam povzročiš z zamero (pa naj bo "upravičena" ali ne). Zamera vedno boli tebe.

Veš kaj je mene strah, da sem spet kake zamere potisnila v sebe oz. se mi ne zdi normalno, da ne čutim nobene zamere. Kako veš, če zameriš ali ne? Kakih bolečin v prsih nimam, parkrat sem samo v sanjah preklela starše, ki sedaj na stara leta manipulirajo s svojo nemočjo, starostjo in boleznijo.  V knjigah o zlorabah otrok je to končna faza zaključevanja začaranega kroga. Bojim se manipulacij, ker sem v vsem svojem življenju bila manipulirana in sem sama manipulirala. Bojim se, da sem še vedno polna samoobrambnih mehanizmov, da ne zmorem odkrito pogledati vase. Ljudje, s katerimi sodelujem v procesu zdravljenja, pravijo, da je to normalno. Po drugi strani pa jim ne morem popolnoma zaupati, ker pravijo, da ko bom našla ljubezen do sebe, jo bom našla tudi do staršev. Družbeni mus torej, da starše ljubiš. Ne glede na to, če oni tebe. Na srečo vem, da imam svojo pamet in se ne obremenjujem pretirano s tovrstnimi izjavami. Na zunaj, kaj pa če se v sebi? Možno je vse, a zaenkrat mi gre, kakor mi pač gre: up and down, do ljudi, ki so me prizadeli pa pač ne čutim ničesar in sem jih izločila iz svojega življenja.
 
 

3. Imamo interes, da bi odpustili, ker nas je mogoče strah, da nas imajo starši, partner ipd radi in jim delamo krivico in bodo nesrečni umrli?

To nima nobene veze. Edini, ki je nesrečen je tisti, ki ima zamero. Poglej koliko ljudem si se že zamerila v svojem življenju - pa za to sploh ne veš . Te ne boli. Prav dobro pa veš za vse tiste zamere, ki so jih drugi povzročili tebi.

celotno svoje življenje bom morala uporabljati pozitivne misli, gesla, "moliti", a nikoli ne bom mirna in srečna ves čas.

Vse dokler ne najdeš odpuščanja. In vsak ga ne. Celo verjetno samo redki.

Vse dokler ne najdeš odpuščanja..če ne čutim zamere, potem sem ga že, ne? Jaoo, res mi ni jasno to odpuščanje.

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica

Se opravičujem če bom čist falila. Pojma nimam o čem debatirate. Sam neki bi rada vpršala.

Kako odpustiti? Kako lahko nardiš da te ene stvari (zamera) ne bo več bolela, da boš odpustil?
Kako to doseči?

IZVIRNO SPOROČILO: decembrka

Sicer pa, kaj se sploh sekiram.
Eh, saj se za vse najde rešitev. Kar se tiče varstva, lahko pustim službo. Kar se tiče drugih, če me moti, kar govorijo, pač ne imeti stikov in se jih izogniti na km daleč. Sicer je pa večinoma zelo v težjih položajih, mogoče bi lahko še jaz jim kakšno pomoč nudila. Kar se tiče matere, se ji lahko vržem na kolena, dam še svoje prihranke bratu, ker itak želi, da bo imel brat čimveč. In takrat mi bo rekla, ja tako je prav. Mogoče se mi bo celo nasmehnila. Za otroštvo sem pa itak sama kriva, ker sem se zmuznila iz očetovih j..c. Tako, da lahko rečem, da sem mogoče celo zelo "prefrigana". Pač sem se vsilila v družino, katera je bila že tako obremenjena in jaz sem se še "uštulila" zraven. Tukaj je absolutno krivda na moji strani.
Pa kaj sploh jamram....

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica

Se opravičujem če bom čist falila. Pojma nimam o čem debatirate. Sam neki bi rada vpršala.

Kako odpustiti? Kako lahko nardiš da te ene stvari (zamera) ne bo več bolela, da boš odpustil?
Kako to doseči?

Odvisno od človeka. Meni pomaga, da dam čustva iz sebe, se zderem, jokam, včasih sem pisala dnevnik, pa mi ne potegne več,... Aja, pa ful se pomirim, če berem knjige .
Eni meditirajo, drugi molijo, tretji potiskajo čustva v sebe, ker jih je preveč naenkrat, da bi jih lahko obdelali, eni se zapijejo ali odkrijejo zdravo življenje, pišejo na RR, sanjajo,... (zdaj bo spet Mišek kaj komentirala, a ne da te že srbijo prsti . Malo heca). In si dovolimo čas, da se stvari razbistrijo. Če se ne, pa tudi prav, ne moreš se prisilit v to, da bi nekomu odpustil, če stvar še ni zrela. Tudi če nikoli ne. Važno se mi zdi edino, da ta zamera ni tako velika, da vodi naše življenje. Čas celi rane, pri enih počasi, pri drugih hitreje.

IZVIRNO SPOROČILO: brava
Vse dokler ne najdeš odpuščanja..če ne čutim zamere, potem sem ga že, ne? Jaoo, res mi ni jasno to odpuščanje.

... je mene strah, .... se mi ne zdi normalno, da ne čutim nobene zamere.  .... je to končna faza zaključevanja začaranega kroga. .......Bojim se, da sem še vedno polna samoobrambnih mehanizmov, ...., mi gre, kakor mi pač gre: up and down, do ljudi, ki so me prizadeli pa pač ne čutim ničesar in sem jih izločila iz svojega življenja.

...., parkrat sem samo v sanjah preklela starše,...

ker pravijo, da ko bom našla ljubezen do sebe, jo bom našla tudi do staršev. .....Družbeni mus torej, da starše ljubiš. ....

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica
Kako odpustiti? Kako lahko nardiš da te ene stvari (zamera) ne bo več bolela, da boš odpustil? Kako to doseči?

, da dam čustva iz sebe, se zderem, jokam, včasih sem pisala dnevnik, Eni meditirajo, drugi molijo, tretji potiskajo čustva v sebe, eni se zapijejo ali odkrijejo zdravo življenje,

Sam to ni to.

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica
In ko jo vidm, me še vedno špikne pri srcu od besa nad njo.

IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil


In potem si to dobro zapomnimo. Na to se še pogosto spomnimo, večkrat nam v ta dogodek uhajajo misli in PODOŽIVLJAMO - zalivamo in negujemo. Zato je prvo potrebno prenehati zamero zalivati, gnojiti, okopavati - podoživljati.

In sicer s strani bitja. Odstrani z njega obraz, kožo, meso, kosti, ude, telo. Ostane neka bit. In kaj si želi ta bit. Želi si isto, kot si želiš ti, oni, mi. Biti srečen. In potem pogledaš dejanje te osebe, ki te je prizadelo. V kolikšni meri prispeva k temu, da bi ta bil srečen. Je to dejanje vsaj v pravi smeri, kjer se nahaja pot k "biti srečen". In odgovor je vedno enak. Dejanje ne prispeva, ni niti približno v smeri, kjer bi se nahajala sreča. V bistvu je dejanje ravno v nasprotno smer. Namesto korak bližje k notranji sreči, je korak bolj stran. In ker ta oseba si želi (vede ali nevede) tiste notranje sreče, kot si jo ti, jaz, mi in vidiš da je v bistvu naredila korak še bolj stran, in da jo ti koraki peljejo vedno bolj daleč stran, k nekim navideznim srečam. Ko "vidiš", da ta oseba, ta bit v telesu, hodi v temi vedno bolj daleč od svoje globoke želje, da zapravlja in bo celo življenje zapravila za sledenje poti, ki vodijo stran od notranje sreče (pa naj bodo te poti kreg, prevara, kraja, nagajanje, laž, nasilje,.... karkoli) se ti ta bit lahko zasimli. Hudo zasmili. Postaviš se v njen položaj in se zamisliš, kako hudo bi bilo, če bi bila ti na tej poti. Če bi bila ti tako slepa, tako tavala v temi. Bila na poti, ki gre točno stran od notranje sreče. Z "eno" besedo: Zapravila življenje.

Tako prideš do tega, da ta oseba v bistvu samo želi biti srečna. Da te ni prizadela zaradi tebe ampak zaradi sebe, zaradi svoje slepote, svoje izgubljenosti. Na tak način prelomiš tisto pregrado med njo in tabo, ki onemogoča empatijo.

In ko v tvojih očeh iz sovražnika postane človek, proces odpušačnja že teče.

IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil

Zamerimo zato, ker nas nekdo prizadene. Ker nam povzroči bolečino. Ker rani naš EGO. MENE je užalil. MENE je prizadel. MENE je ponižal. MENE, MENE, MENE.

In potem si to dobro zapomnimo. Na to se še pogosto spomnimo, večkrat nam v ta dogodek uhajajo misli in PODOŽIVLJAMO - zalivamo in negujemo. Zato je prvo potrebno prenehati zamero zalivati, gnojiti, okopavati - podoživljati.

Potem pa je potrebno na tistega pogledati z druge strani. S strani s katere ne znamo videti niti sebe. In sicer s strani bitja. Odstrani z njega obraz, kožo, meso, kosti, ude, telo. Ostane neka bit. In kaj si želi ta bit. Želi si isto, kot si želiš ti, oni, mi. Biti srečen. In potem pogledaš dejanje te osebe, ki te je prizadelo. V kolikšni meri prispeva k temu, da bi ta bil srečen. Je to dejanje vsaj v pravi smeri, kjer se nahaja pot k "biti srečen". In odgovor je vedno enak. Dejanje ne prispeva, ni niti približno v smeri, kjer bi se nahajala sreča. V bistvu je dejanje ravno v nasprotno smer. Namesto korak bližje k notranji sreči, je korak bolj stran. In ker ta oseba si želi (vede ali nevede) tiste notranje sreče, kot si jo ti, jaz, mi in vidiš da je v bistvu naredila korak še bolj stran, in da jo ti koraki peljejo vedno bolj daleč stran, k nekim navideznim srečam. Ko "vidiš", da ta oseba, ta bit v telesu, hodi v temi vedno bolj daleč od svoje globoke želje, da zapravlja in bo celo življenje zapravila za sledenje poti, ki vodijo stran od notranje sreče (pa naj bodo te poti kreg, prevara, kraja, nagajanje, laž, nasilje,.... karkoli) se ti ta bit lahko zasimli. Hudo zasmili. Postaviš se v njen položaj in se zamisliš, kako hudo bi bilo, če bi bila ti na tej poti. Če bi bila ti tako slepa, tako tavala v temi. Bila na poti, ki gre točno stran od notranje sreče. Z "eno" besedo: Zapravila življenje.

Tako prideš do tega, da ta oseba v bistvu samo želi biti srečna. Da te ni prizadela zaradi tebe ampak zaradi sebe, zaradi svoje slepote, svoje izgubljenosti. Na tak način prelomiš tisto pregrado med njo in tabo, ki onemogoča empatijo.

In ko v tvojih očeh iz sovražnika postane človek, proces odpušačnja že teče.

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica
Če dobro pomislim, o razlogih zakaj sploh zamerimo.
V bistvu je tu en sam razlog. Ker smo človeka postavili na piedestal.

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica
in ga sprejet takega kot je.... razgaljenega, podobnega meni.

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica
 kako "nehat zalivat in negovat"?

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

Ah, Mišek. Se mi zdi, kot da hodiva po isti črti, samo da ti govoriš o potovanju od točke A do točke B, jaz pa od B do C . Hecno, a ne, se povsem strinjam s tistim, kar si napisala, samo ti se ne z mano, mogoče pa res ne pišem dovolj razumljivo. Pa se mi ne da več, mogoče bi moral pisat kdo z več retoričnih sposobnosti.

IZVIRNO SPOROČILO: Misek

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

Ah, Mišek. Se mi zdi, kot da hodiva po isti črti, samo da ti govoriš o potovanju od točke A do točke B, jaz pa od B do C . Hecno, a ne, se povsem strinjam s tistim, kar si napisala, samo ti se ne z mano, mogoče pa res ne pišem dovolj razumljivo. Pa se mi ne da več, mogoče bi moral pisat kdo z več retoričnih sposobnosti.

Seveda, da hodiva po isti crti, se mi pa zdi, da me ne zastopis v tistem trenutku ko.... naj recem tako: stinjamo se da je treba skopati luknjo. Lahko skuapj kopljemo in skupaj odkrivamo neke lepe fosilne ostanke (cas ti najdes enega, potm mogoce jaz, pa spet ti...), lahko pa vsak na svojem koncu koplje isto luknjo in se o najdbah ne pogovarjamo. Pristas sem prvega nacina:)

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica
Joj, kako si me sedaj nasmejala zaradi te primerjave. Kamenčki in kopanje teh in podobne zadeve so pa moja ljubezen, poklicna deformacija.
Razumem, kaj hočeš povedat.
Ti kar piši, mi je fajn brat. Največ se naučimo od tistih, ki ne mislijo na isti način kot mi, a ne? 

IZVIRNO SPOROČILO: matovilcica

Kako odpustiti? Kako lahko nardiš da te ene stvari (zamera) ne bo več bolela, da boš odpustil?
Kako to doseči?

IZVIRNO SPOROČILO: tehnofil

Ne, ni družbeni mus. To je elementarna potreba otroka, čutiti ljubezen do staršev in čutiti njihovo ljubezen in s tem zavetje, varnost. Želja po tem je vgrajena v vsakem od nas. Prav briga me, ali imaš ti rada svoje starše. Tebi pa to ni vseeno. Ker so to tvoji starši, tvoja varnost (izgubljena ali zapravljena ali pa obstoječa), tvoje življenje in tvoja čustva. To nima nič zveze z družbo.

Pravim, ko boš našla ljubezen do staršev, boš našla ljubezen do sebe. Ravno obratno. Ker ljubezen, ki izvira iz sebe je egoizem, ljubezen ki jo gojiš do drugih pa te napolnjuje.