IZVIRNO SPOROČILO: decembrka

Samo rada bi odpustila materi, nič drugega, pa ne morem....    Moj um ne more razumeti, dojeti, naj pozabim in grem naprej. Ne morem.

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica
Mišek, če povzamem tvoj primer:  dekle nekdo posili. Rabi čas, da premaga to nočno moro. Meni je to ena najhujših stvari, ki se lahko zgodi človeku, vzame mu dostojanstvo in samospoštovanje. Ampak na dolgi rok - če si vse življenej pod vtisom tega grosznega dogodka - dejansko posiljevalec absolutno zmaga. Ne samo zaradi posilstva, temveč ker prevzame nadzor nad življenjem dekleta. Če pa ona nekje v sebi najde moč, da se spet postavi na noge, gre borbeno naprej, potem zmaga.

Zmaga nad posiljevalcem, premaga celo sebe, spozna, da je boljša, si povrne spoštovanje in dostojanstvo. Na tak način jaz razumem to, da je v končni fazi vsak odgovoren zase in vsak dobi tisto, kar si zasluži. Da pokaže svojo notranjo moč. Težke čustvene razmere imajo svojo pot do ozravitve. Rabijo čas, koraki naprej so majhni, nazaj pa veliki. AMpak če sam nočeš nečesa narediti za napredovanje, potem rešitve ne bo.

Pozitivno razmišljanje pa jaz razumem kot teženje k boljšemu, kvalitetnejšemu. Torej biti zadovoljen s tem, kar imaš in kljub temu imeti zase postavljene višje cilje ali pa druga varianta: nisi zadovoljen s tem, kar si, kar imaš in z dobro voljo, optimizmom pristopiš k tmeu, da bi nekaj izboljšal. Na pol poln kozrec vode torej.

Vsaka stvar rabi svoj čas, da dozori. In tudi, da se ozdravi. Ampak če si bolan, potem vzameš zdravilo, a ne? Narediš nekaj v tej smeri, da ne bi bil več bolan. Tako je tudi s psiho. Nekaj moraš premakniti pri sebi.

Vedno, ampak čisto vedno pa se bo našel nekdo, ki bo imel več od mene, bo boljši od mene, srečnejši, materialno bogatejši, lepši, pametnejši, modrejši,... zato je brezveze tekmovat z drugimi. Tekmuješ lahko le s sabo, le s sabo se lahko primerjaš in pri sebi ukrepaš, da dosežeš tisto kar rabiš.

IZVIRNO SPOROČILO: brava
1. Komu vse odpustiti?
Samo staršem, partnerju, prijatelju, rojaku, ženski, vojnemu zločincu (Hitler)..?

2. Zakaj odpustiti?
Mislim, da je potrebno "odpuščati" le v primeru, ko misliš samo na maščevanje temu človeku, ko ti misel na njega krade čas in zdravje.  Te vrste "odpuščanje" je zdravo. Po mojem niti ne gre za odpuščanje, bolj za razumevanje vzrokov.

3. Imamo interes, da bi odpustili, ker nas je mogoče strah, da nas imajo starši, partner ipd radi in jim delamo krivico in bodo nesrečni umrli?

celotno svoje življenje bom morala uporabljati pozitivne misli, gesla, "moliti", a nikoli ne bom mirna in srečna ves čas.

  Zlorabljeni otroci se moramo počasi učiti zaupati, a ziher nismo nikoli. Zato ne drži, da je od vsakega posameznika odvisno, če bo srečen ali ne. Eni imamo potencial za delno srečo, eni pa za popolno. Osebno se trudim, da bi bilo čimveč up dnevov, celo življenje bom drugačna, strahovi pred nasiljem se ne dajo odstraniti iz psihe, lahko se samo naučiš, da jih sprejmeš. Ne govorite, sploh ne tiste, ki ste imele srečno otroštvo, da se vse da. Zlorabljeni otroci imamo trajne poškodbe, nekatere se dajo sanirati, nekatere pa ne. Tisti, ki pravijo, da nimajo nobenih posledic, si lažejo, enako kot sem si jaz, dokler nisem padla na dno. Sedaj in celotno svoje življenje bom morala uporabljati pozitivne misli, gesla, "moliti", a nikoli ne bom mirna in srečna ves čas.

IZVIRNO SPOROČILO: brava

Preveč je takih ljudi, kot je npr. Ankica, ki trdi, da smo se vsi sposobni pobrati, da smo to dolžni, da smo za vse napake, ki smo jih naredili kot odrasli, sami krivi.

IZVIRNO SPOROČILO: brava

Bistveno je, da smo se eni rodili pod nesrečno zvezdo. To je dejstvo. Prikrajšani smo bili za otroštvo, ne le ljubezen, tudi mir in varnost, nekateri smo prišli v svet podivjani od smrtnega strahu, ki smo ga doživljali v otroštvu. To smo lepo potisnili v sebe, ker se ne spodobi reči kaj čez starše in ker živi krst ne prizna, da je raje gledal stran kot pa rešil otroka pred zlorabami v družini. Tega ne bodo priznali sorodniki, učiteljice v šoli....lažje je reči, da je vsak za sebe odgovoren, da mora poskrbeti, da takoj, ko se osamosvoji, zaživi polno zdravo življenje. Da ne ponavlja vzorcev, da ne dela istih napak kot starši. Da se poroči s pravim in ima s pravim otroke. Da je v službi človek kot se šika. Da postane kar čez noč človek s čustveno inteligenco.

IZVIRNO SPOROČILO: brava

Bistveno je, da smo se eni rodili pod nesrečno zvezdo. To je dejstvo. Prikrajšani smo bili za otroštvo, ne le ljubezen, tudi mir in varnost, nekateri smo prišli v svet podivjani od smrtnega strahu, ki smo ga doživljali v otroštvu. To smo lepo potisnili v sebe, ker se ne spodobi reči kaj čez starše in ker živi krst ne prizna, da je raje gledal stran kot pa rešil otroka pred zlorabami v družini. Tega ne bodo priznali sorodniki, učiteljice v šoli....lažje je reči, da je vsak za sebe odgovoren, da mora poskrbeti, da takoj, ko se osamosvoji, zaživi polno zdravo življenje. Da ne ponavlja vzorcev, da ne dela istih napak kot starši. Da se poroči s pravim in ima s pravim otroke. Da je v službi človek kot se šika. Da postane kar čez noč človek s čustveno inteligenco.


Preveč je takih ljudi, kot je npr. Ankica, ki trdi, da smo se vsi sposobni pobrati, da smo to dolžni, da smo za vse napake, ki smo jih naredili kot odrasli, sami krivi. To, da je otrok/odrasel sam kriv, je značilnost zlorabljenih otrok, tako edino lahko preživijo, jim je razumljivo, kaj se dogaja okrog njih.

Torej, vsi bi radi okrog sebe srečne, vesele ljudi, če ne, so si sami krivi. Bravo Mišek, to si dobro napisala. Na faze zdravljenja vsi pozabljajo, jih ne omenjajo...že vejo zakaj. To je enako, kot bi kdo želel preboleti smrt bližnjega tako, da bi preskočil vse faze žalovanja. Proces zdravljenja psihe se ima podobne faze kot žalovanje. Niso fajn, zato dajmo ne govorit o tem in dajmo krivit za svojo nesrečo tistega, ki jo trpi.

IZVIRNO SPOROČILO: decembrka

eni smo bolj čustveno obremenjeni s tem kot drugi, nekateri mogoče znajo bolj tisto; odpustiiti, pozabiti, jaz pač ne, pa še na porodniški sem, pa imam čas "tuhtati". Ma, namesto da bi uživala se jezim. Včasih sem zaradi tega kar jezna nase, bi kar zgrizla tista čustva, če bi lahko...

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

Joj, Mišek, a moraš res vedno vse secirat .

No, a vidiš, se strinjam čisto z vsako tvojo napisano besedo. In ne boš verjela, ampak mislila sem s svojim napisanim na isto, kot si napisla ti. Samo da sem jaz poenostavila in skrajašala, ti si pa na malo daljši in bolj prefinjen način to napisala .

Depresije pa mislim, da jo je resnično vsak dan več. Ne ker bi bilo to moderno, temveč, ker je vse več zelo razvajenih ljudi.

Pa če še tisti primer posiljevalca podrobneje obdelam. Ni važno, kaj kdorkoli, ki nas hoče prizadet, s tem hoče dejansko naredit. Važno je, kako mi njegovo dejanje razumemo in kako se MI s tem spopadamo.

 ... Odvisno od tega, kaj in kdaj se nam zgodi, kakšno podporo imamo okoli sebe, kakšna osebnost smo.

Mi pa dvigne pritisk, ko mi je nekdo fovš, ker sem jaz srečna, zadovoljna,... Saj moram zato vsak dan delat. Pa a ne bi bilo bolj koristno za vse, če bi se zavistneš spravil malo svoj prag pomest, namesto da zapravlja svoj čas s tem, da je fovš meni? Ali komurkoli drugemu?

Pa še zakaj govorim o pozitivnem mišljenju: Jaz sem po naravi bolj otožne narave. Lahko bi cele dneve preležala in se smilila sama sebi pa nič naredila. Ampak mi ta del moje osebnosti ni všeč. In zato se vsakič znova brcnem v rit in se spravim ven na zrak, pa kaj delat, pa na kakšen tečaj, pa barvat s hčerko, se smejat,... Zato da imam lepo življenje in ga cenim. Da ga ne zapravljam kar tako, ker mi en del mojega telesa pravi, kako je utrujeno. Zato pozitivno. In pri meni to zelo deluje. In sem zadovoljna sama s sabo, se imam rada.

Se opravičujem za smetenje teme.

 ... Odvisno od tega, kaj in kdaj se nam zgodi, kakšno podporo imamo okoli sebe, kakšna osebnost smo.

Pa smo tam. Kaksno podporo imas okoli sebe. Torej, ni odvisno samo in izkljucno od nas samih in vrste osebnosti kaksne smo.

Optimizem IMO ni pozitivno misljenje, temvec sistem delovanja, razmisljanja in ukrepanja; sistem ki za doseganje le tega potrebuje tehnike in strategije. Ucenje, kako naj mislimo.

Me pa moti, da se vsako "slabo stanje", ki odstopa od pozitivnega in nasmejanega ze imenuje depresija.

IZVIRNO SPOROČILO: decembrka

Kdaj pomislite, da ste rojene pod nesrečno zvezdo?  Da lahko samo sanjate o tistih stvareh (ne o materializmu, čeprav včasih tudi to, ampak o odnosih z najbližjimi), katere so drugim samoumevne. Včasih se vprašam, kaj za vraga sem naredila v življenju tako narobe? Včasih sem tako žalostna. Saj ne morem rečt, da sem čist nekje tazadnja, ampak ko druge poslušam, ko jamrajo, ko morajo slučajno skuhat za svoje starše, ko ne morejo, pa čeprav jim otroke čuvajo, pa še kuhano imajo vsak dan, ko pridejo domov. In to jamrajo meni, ki nimam pomoči iz nobene strani, deca ni nikol doma, pa še marsikaj bi se najdlo. Pa prosim, da se vzdržite tiste odgovorov, da sem si za vse sama kriva. Ravnokar me skrbi za vrtec, pol pa vidim, kako ga dobi tista, ki ima doma taščo, ja valjda, oba otroka je naenkrat vpisala, pa ima več točk. In prvi se je lepo čuval doma, dokler še tamal ni bil za v vrtec. Pa še enega bo zastonj imela. Ma pobira me od foušarije. Pa naj gre vse skup nekam...Saj ne vem, pod katero temo naj to napišem? LP

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

Mišek, kaj pomeni IMO? Da bom razumela napisano .

Smetitit temo pomeni, da se z napisanim odmikam od prvotno zastavljenega vprašanja. Torej nekakšno opravičilo avtorici, ker ne odgovrajam neposredno njej. Kapiš?

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

Optimizem IMO ni pozitivno misljenje, temvec sistem delovanja, razmisljanja in ukrepanja; sistem ki za doseganje le tega potrebuje tehnike in strategije. Ucenje, kako naj mislimo.

Kaj pa sploh je pozitivno misljenje? A je vsako prickovanje, tudi neutemeljeno, pozitivnega rezultata, pozitivno misljenje? Vcasih le-to naredi vec skode kot koristi. Pricakovati soncno in toplo vreme na dopustu je dobro; ampak ce bo dezevalo, kaj bomo pa potem? Se naprej vztrajali pri pozitivnem misljenju? Jadikovali, da je vreme gnilo in dopust pokvarjen? Ali bomo vzeli deznik v roke? Teror pozitivnega misljenja, da na dopustu mora in seveda bo lepo vreme, lahko naredi vec skode kot konkretno vreme samo. Namesto da bi sedeli, pili kavo in uzivali v tem, kako pa letos dezuje, jamramo, kako je vreme slabo in kako nas je sreca letos pustila na cedilu.

Ne vem, meni se zdi to pozitivno, negativno, ali kaksen drugacen predznak razmisljanje ze prav odvec. Ponavadi je popolnoma dovolj, da recemo tako zdaj je in samo je. Mi je vsec, mi ni vsec, bom reagiral drugace? Saj ni vedno potrebna filozofska razprava, kaj je pozitivno in kaj je negativno. Ponavadi je zelo dovolj, da se vprasamo, ali je to dobro in lepo zame in za mojo druzino ali ne? Ce smo pri tem iskreni, vsa filozofija odpade in je dovolj, da svoje odlocitve zgolj in samo zivimo.

Vec slabega kot dejansko stanje vecinoma naredi "pritisk", da je slaba volja nekaj slabega in da meji ze na bolezen (kar depresija po nasi medicini je). Kar tudi pomeni, da se vsak znake prave bolezenske depresije skrije ze v osnovi, saj je to javno nezazeleno stanje.

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica
Pač, je odvisno samo od nas. V končni fazi. Lahko imamo okoli sebe samo dobronamerne, ljubeče ljudi, ki nam nudijo neeeskončno podporo, ampak če sami pri sebi ne bomo videli nekega problema, ga hoteli razrešiti, potem nam vsa tista podpora nič ne pomaga. Seveda pa se ob taki podpori lažje in hitreje prebijemo do rešitve, česarkoli že.

V bistvu naj bi bilo pozitivno misljenje prav to - ne glede na dogajanja ohraniti pozitivno miselnost. ce pada dez, bomo pac uzivali v kavi.

Zal ko jih udarti ne vedo ni od kod ni zakaj, pa je sok dalec hujsi.

IZVIRNO SPOROČILO: Mič II

V bistvu naj bi bilo pozitivno misljenje prav to - ne glede na dogajanja ohraniti pozitivno miselnost. ce pada dez, bomo pac uzivali v kavi.

Zal ko jih udarti ne vedo ni od kod ni zakaj, pa je sok dalec hujsi.

Veckrat se pozitivno misljenje ustavi pri pozitivnem pricakovanju in ne pozitivnem sprejemanju dane situacije. Pricakujem sonce in ko ga ni, sem razocarana, da ne recem depresivna... . Ker tako mocno verjamem, tako mocno mislim, da sonce bo, da na koncu verjamem, da res bo.

V tem je past pozitivizma, da veckrat ne locimo med pricakovanjem in dejanskim sprejemanjem, se mi zdi.

In tako kot se dolocene enote obracajo stran in se delajo , da nekatere stvari ne vidijo, ker ne pasejo v sliko, ki mora biti v doloceni celoti - tocneje receno, ne pasejo v masko, saj bi spregledati pomenilo uniciti masko srece, veselja in samo dobrega; tako ta maska deluje tudi dalje - in se tisto, kar ni pozitivno pusca nekje skrito in o tem se ne govori, ker... ni pozitivno.