leo180
|
Da še jaz povem najino zgodbo. Z Tanjo sva pred porodom kar precej iskala podatke o teh zadevah po forumih in ko je prišel najin čas sva bila tudi kar v skrbeh ,da se podobne slabe stvari ne bi dogodile tudi nama kot so opisovale mamice z slabimi izkušnjami. Zdaj lahko po tej izkušnji samo rečem nobena župa se sama ne skuha. Morale bi se tiste mamice vprašat ali so mogoče z svojim odnosom same poskrbele za nastalo situacijo ali pa če je sestra prepozno prišla v sobo ali je res bila zato sestra kriva saj imajo kot ste verjetno same ugotovile vse zelo natrpano.Tu je najina zgodba, ki se jo splača prebrat do konca kjer je tudi najbolj zanimivo. Predlog sva dala zahvalo so dobili tudi zaslužni za ta dogodek in upava da bodo to v prihodnje lahko tudi doživeli tisti ki si tega resnično želijo.
ZAHVALNO PISMO MB porodnišnici
Sva novopečena starša dvojčic Mojce ( 2,420 g) in Maje ( 3,280 g), ki sta na svet prijokali 29.12.2008. Kot vsi bodoči starši sva tudi midva kar precej iskala podatke o teh stvareh na net straneh in opazila kar precej graj na račun Mariborske porodnišnice (osebje), sedaj točno veva tudi zakaj večidel prihaja do teh konfliktov. Midva lahko poveva, da sva tu doživela eno najlepših doživetij v najinem življenju. Začnimo z Tanjo, ki je dvojčici rodila 10 dni pred rokom in zaradi postavitve ploda počez morala na carski rez. V bolnišnico je bila sprejeta 26.12.2008 še zaradi močnega zatekanja noge in kot se je kasneje izkazalo zaradi neke vrste tromboze, kar pomeni krvni strdek in je življensko nevaren. Sprejel jo je Dr.Čuič, katerega si bo Tanja za vedno zapomnila, ker je rekla, da je bil skoraj očetovski. On je bil tudi isti, ki je nato svetoval carski rez zaradi prečne lege večje dvojčice in težave z nogo. Lahko povem, da sva mu zaupala popolnoma, čeprav je skrbno opozoril, da carski rez lahko prinese do 10 x več komplikacij kot normalni porod. Nato je 29.12.2008 sledil carski rez. Občutek, ki ga ima ženska pri pripravah na operacijo je zelo grozljiv, saj te mnogo ljudi naenkrat umiva, veže, pokriva, zraven pa prijazna anestezistka opisuje, kaj se dogaja. In nato se zbudiš na intenzivni z norimi bolečinami. Vendar prijazno osebje takoj poskrbi zate. Osebje na intezivni si zasluži same pohvale saj v teh dveh dneh je bilo res vso osebje do vseh pacientk zelo prijazno ter vedno na uslugo, čeprav so delale s polno paro. Dve sestri naj bi bili na voljo za intenzivno sobo, hkrati pa naj bi pomagale tudi po porodnih sobah. Tako so v intenzivni načeloma videle samo eno in te niso videle sedet niti 3 minute na dan. Tanja pravi, da jih je doživela tudi kot zelo dober kolektiv, ki se super razume med seboj. Edina slaba stran na intezivni je bila, da je bila intezivna tako polna, da je Tanja po 48 urah še polna bolečin zapustila oddelek zaradi prezasedenosti in se preselila na oddelek, kar se je kasneje izkazalo na potezo leta in lahko rečem samo hvala intenzivni.
Prava doživetja pa so se začela na oddelku v 2 nadstropju, kjer je bila prijaznost osebja res na prvem mestu . Mamica je bila premeščena v sobo kjer je bila sama, zgodilo pa se je prav na starega leta dan. Kot srečni očka sem se odločil, da preživim prehod leta z mamico in čebelicama , obljubljeno mi je bilo, da bi lahko bil v sobi do 2 ure zjutraj, jaz pa po naporni noči saj sem imel obe punčki večidel na skrbi jaz saj se je Tanja še vedno precej slabo počutila. Sestre so večkrat rekle, da ni problema če je prenaporno, da lahko punčki odnesejo vendar sva bila odločena da preživiva prehod leta skupaj z njima in ju tako tudi sama previjala ter hranila za kar je še posebej zaslužna prijazna sestra Ester, ki je novopečenemu očku detaljno pokazala postopke previjanja, hranjenja ter podiranja kupčkov. Naenkrat je bilo jutro in hvala bogu prijazne sestre mi zjutraj niso spustile jezikove juhe ampak me pohvalile, da sem priden očka. Seveda sem zjutraj, ko sem se zbudil takoj vedel, da me z lahkoto iz te sobe ne spravijo, saj so občutki, ko skrbiš za svoje hčerkice nepopisni, mamica pa še v bolečinah od carskega reza, normalno ne bi mogla skrbet za njiju. Hvala tudi vsem zdravnikom na oddelku .… da so reagirali po srcu in ne načelih, ter mi tako omogočli, da sem tudi preostale 3 dni preživel ob mojih najdražjih, za kar sva vsem z Tanjo res hvaležna. Lahko rečem, da mi je bilo to eno najlepših doživetij, kar sem jih doživel do sedaj v svojem življenju.V teh 4 dneh sem se naučil samostostojno skrbeti za otroke, kar mi verjetno doma tako hitro ne bi uspelo.Poudariti še moram posebej, da na oddelku ter v bolnici nisva imela nobenih poznanstev, ki bi nama to omogočili kot se je sklepalo. Sicer sva zraven vsega imela tudi srečo, da je bilo porodnic toliko, da sva midva lahko ostala sama v sobi. In ves strošek, ki sem ga s tem povzročil bolnišnici, je bila ena postelja po 4 dneh več za preoblečt, kajti hrano so mi prinašali najini starši.
Zdaj pa še predlog:
Ob odhodu domov sem nekako zvedel, da sem prvi atek, ki je preživel 4 dni in noči ob svoji najdražji in otrocih. Takšnega stika, kot sem ga tu doživel z mojimi otroci, verjetno doma ne bi. Prav tako mnogo lažje razumem, kaj da ženska skozi s porodom, sploh pa prve dni po porodu z dvojčki z carskim rezom. Videl sem, da je število mamic z otroki zelo veliko na eno sestro, tako da marsikatera mami čaka in čaka na sestro in sploh ni čudno, da nato prihaja do trenj. Zato bi rad predlagal, da naj se da očetom možnost, ki bi to želeli, da ostanejo s svojimi družinami v sobah. Vem, da je prostorska stiska, ampak z nekaj volje in soglasji pacijentk je mogoče vse, kot sem dokazal sam. S tem se bodo mamice z otroci avtomatsko počutile veliko bolje, sestre bodo razbremenjene in vse bo potekalo bolj gladko. Kot sem videl v sobi bi pa se izgubila le ena postelja če sta v sobi dve mamici dvojčkov z očetoma, saj se postelja in omarica v kotu lahko zamenja z 2 manjšima nadomestnima ležaloma za očeta. To pomeni, da bi bolnica izgubila eno posteljo, sigurno pa pridobila dve srečni mamici in očka, ki teh trenutkov ne bodo pozabili do konc življenja.
Za vedno hvaležni
Tanja, Polde in čebelici Mojca ter Maja 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
, brisače. Vse to je v omari v vsaki sobi. 
sem tudi mnenja, da je marsikatera kritika odvisna predvsem od tega, kaj vsaka posameznica pričakuje od samega poroda in vsega kar sledi ko se otrok rodi. 
, ampak to je nekaj naravnega. Tudi na oddelku sem imela večinoma same pozitivne izkušnje (razen sosede ciganke, ki je imela cele dneve obiske, kar se je tudi kmalu končalo ker je moja mama klicala in naredila celo štalo). Večinoma sem napisala zato, ker smo imeli probleme z dojenjem in me je ena sestra pošteno 
ko me je silila z dojenjem brez nastavka, čeprav to ni bilo možno. 
in ko je jokal je klicala, ko je bil polulan je klicala,.. AHHH jaz bi jo poslala nekam priznam. Sestra pa vedno z nasmeškom do nje,kaj je narobe in kaj ju jezi. Zato pravim..če si ti ok in koreken do sester, bodo tudi one do tebe! Jaz nisem imela težav in sem SREČNA da sem rodila v Mb. P. ker so na oddelku res samo SUPER SESTRE.. Vsaka jim čast! 
In seveda, ko to enkrat doživiš, kakšno mnenje pa naj imaš? Naj jo razumem, da je pač zdelana groba starka, jaz pa bi naj bila poslušna in trpela še večje muke, kot jih že sam porod ima? Sicer pa samo ženske, ki ste imele to babico veste, kaj to sploh je, vse druge pa razumem, da ne veste. To je pač moja izkušnja in tako bo ostalo...
