sneguljčica
|
Ko sem brala prejšnjo temo in tole zdaj, sem že mislila, da sem jaz malo čudna, potem pa najdem kar nekaj odgovorov, s katerimi se strinjam.
Midva sva vedno vabila k sebi, pa se je redko kdo kdaj odločil, da pride. Delala sem narezke, kuhala škampe in ribe, delala sladice, če pa so se napovedali, da pridejo čez eno uro, sem pa šibala v trgovino po pršut za narezek. Da so se gosti dobro počutili.
Potem so vabili naju. Pa ni vedno čas in kličejo in kličejo. Napovedala sva se nekaj dni prej, da bomo prišli. Kupiva darilce, nekaj mora biti, saj se ne hodi praznih rok. In potem pridemo na tako dolgo pričakovan obisk in ponudijo na mizo že nekaj dni narezan paneton, ki leži v drobtinah (Toliko kot so klicali in smo se dogovarjali za uro, sva pričakovala vsaj večerjo).
Potem smo imeli še enega otroka in večina je prišla na zabavo, ki jo je imel moj. S tem so rešili z obiskom in skoraj nihče ni prišel pogledat otroka. Tudi najboljši "prijatelji" in svakinja z možem. To me je zelo prizadelo, kot da nikomur ni mar zame... Povrh vsega, pa še kar vabijo k njim...
Kot so nekatere že napisale: naveličala sem se vedno pakirati dva majhna otroka in se voziti k drugim, oni brez otrok pa ne morejo do nas. Naveličala sem se kupovati darila za druge, ker očitno imamo mi edini navado, da je treba nekaj nest. In naveličala sem se prazniti hladilnik in kuhati za druge (čeprav rada kuham), ker drugim se ne zdi vredno niti postreči nekaj poštenega na mizo (pa ne rečem, da hodim k njim vsak teden, pa brez poklicat).
Na srečo je kakšna prijateljica, s katero se pokličemo in dobimo čez deset minut, brez kompliciranja in vabil, včasih tako klepetamo, da še pijačo pozabimo ponuditi. Pa se imamo vseeno lepo.
|
Natisni
( vrečka v rokah...,bandidos,kak čips) enostavno smo tko navajeni med sabo, da nikol ne pridemo prazni.
