|
Anonimen -> RE: se sami povabite ali ... (17.1.2008 22:17:00)
|
Nenapovedano ne hodim na obiske. Iskreno povedano - niti ne zato, ker bi bila morda jaz neprijetno presenečenje [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image], ampak predvsem zato, ker sem prelena. Zakaj bi na blef hodila čez pol Ljubljane ali celo čez pol Slovenije, potem pa tistih, katere bi nameravala obiskati, ne bi bilo doma?
Kadar imam opravek na nekem določenem koncu in mi po opravku ostane še nekaj prostega časa, imam pa na tistem koncu še koga poznanega, ga pokličem in mu povem, da sem na njegovem koncu in da bi se z veseljem oglasila na kavi, če je doma in če ima čas. To je takorekoč tako, kakor da se sama povabim na obisk. Kadar pa imam željo posebej oditi do nekoga na obisk in bi morala štartati od doma, pa vedno prej pokličem in povprašam, če je to izvedljivo.
In tudi nenapovedanih obiskov ne maram. Nikogar še nisem pustila pred vrati (razen policije in rubežnikov [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]), ampak mi pa ni všeč, da nekdo kar pozvoni in reče "sem ravno na tvojem koncu". Lahko, da imam jaz takrat drugo delo, druge obiske ali pa sem preprosto lena in se mi ne da z nikomer ukvarjati. Priznam pa, da vse našteto večinoma pogoltnem in pristavim džezvo za kofe [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley29.gif[/image].
Glede vabil na obiske sem se pa zadnje čase popolnoma spremenila. Prej sem kar naprej vabila na kave, sokove, prigrizke in vse ostalo, potem pa mi je to počasi zraslo čez glavo. Nisem materialistka, ampak eni in isti ljudje so kar naprej prihajali, mi praznili hladilnike in omare, prišli seveda praznih rok (čeprav načeloma nikomur ne zamerim, če ničesar ne prinese, saj nimam vstopnine v hišo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]), sami pa nikoli povabili. Še celo, ko sem jih jaz poklicala in vprašala, če se smem oglasiti oz. če imajo čas, so vedno našli kakšen tako s trte izvit odgovor, da jim še moj sin ne bi verjel. Pa sem pomislila, da morda nimajo kave, da jim je nerodno, ker nimajo luksuznega stanovanja ali karkoli, ampak a veš kaj - če smo prijatelji, mi je sladko vseeno, ali živiš v dreku ali v marmorju. Saj ne pridem gledat stanovanja, ampak tebe! No, in tako imam sedaj eno popolnoma preprosto pravilo - okrog Novega leta sem poklicala takorekoč vse ljudi, ki jih poznam. Prednostno zato, da sem jim čestitala za praznike, istočasno pa so s telefonskim pogovorom dobili še mojo GSM številko (saj veste - menjal sem mobitel in si nisem shranil tvoje številke [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley29.gif[/image]). Čisto vse sem povabila na obisk. Nobenega določenega dneva, nobene določene ure - povedala sem jim, da so vedno dobrodošli, samo prej naj se mi najavijo, da bom zagotovo doma.
Nekaj jih je že prišlo; za nekatere razumem, zakaj jih še ni - dva kolegici sta pravkar rodili; nekaterih pa še ni. Jaz jih še enkrat ne bom klicala. Nikoli. Če njim ni do tega, da bi po milijonu let prišli na obisk, potem tudi meni ni (več) do tega, da jih smatram za prijatelje ali kolege. Bodo pa pač ostali znanci, s katerimi se kdaj po pomoti kje srečamo in si rečemo "živjo".
|
|
|
|