barbaw
|
Tally čisto razumem tvoj strah. Nimam sicer takih izkušenj ampak nas je vse strah, če bo z našimi vse ok. Meni se isto dogaja, da ko sem že na robu pannike me našutira pa je spet vse dobro. Jaz imam malo problemov z mojo mami. mi ful govori, da me noče obremenjevat, ker sem noseča, ampak potem mi vseeno vse pove. Že tako ali tako je to za človeka ful stresno, potem pa še nosečnost in hormoni in sploh ne vem kaj naj naredim. Je malo hipohondrična (alki pa fejst, ne vem), pa zdaj nekaj bluzi da je depresivna, pa na atija vse zgovarja. Ima neke izpade, da jo vara in ... Je probala delat kao samomor, ki temu ni bil podoben. Vem samo, da išče pozornost, pri nas pa je treba čakat 3 m. na psihiatra. Ni kej tole naše zdravstvo. bi bilo boljđše, če bi rekla, da je samomorilska, pa bi prišla takoj na vrsto. no in ona meni začne razlagat, da jo ati vara in kako se kregata velikokrat, da je tečen, nevzdržen ,... Pol pa se mi opravičuje in razlaga, da mi tega več ne bo govorila, ker sem noseča in čez npet minut spet. Saj ne vem kaj naj si mislim. Je pa ona tudi ful težka za prenašat. lahko je stokrat moja mami, ampak je ful naporen človek za živet z njim. Ko je pri meni je dovolj samo pol ure in je ne rabim videt en mesec. Res je naporna. Ne znam ji pomagat, ker si sama ne pusti pomagat. Mogoče ji bo lahko psihiater. Je pa takoj rekla, da ji niso dali tablet. Ne vem ali išče izhod ali kaj. Se z njo sploh ne da nič pogovarjat, ker svoje nabija. Sem se morala malo zjokat, ker me to teži, jaz pa imam tudi en kup svojih problemov.
_____________________________
Nobody is perfect and I'm nobody!
|