Anonimen
|
Uau, uau, uau.Vidim, da vas je tema močno vzpodbudila z odgovori.Sploh ne vem kje začeti.Morda se nismo dobro razumeli, ali pač?
Glede financ je takole, da jaz nosim na svojih ramenih 70% gospodinjstva.Delam namreč že 5 let ves čas zraven rednega študija in imam ob pomoči staršev mesečni prihodek cca. 200 do 250 tisoč sit (to ne pišem, da bi se hvalila, ampak zato, da razjasnim, da ni moj fant tisti revček ki samo on dela).
Zato gre sicer študij včasih malce počasneje, ampak nič ne kaže na to, da ga morda nebi končala.Sem zelo disciplinirana glede tega in vem kaj delam.Vem, da je težko študirati z otrokom, ampak mislim, da če zdaj zmorem imeti skoraj 100% prisotnost na predavanjih in vajah, ob tem delati še 40 ur tedensko in sproti delati izpite, potem bo ta čas z otrokom zame predstavljal počitnice.Malo se hecam:)-.
Bi pa rada zanosila sedaj v tretjem letniku, da bi tako bebico rihtala med dvema letoma absolventa (ki bi ga nalašč tako dolgo vlekla), da bi tako res lahko ti dve leti popolnoma posvetila bebici, ob tem pa bi še lahko ob večerih včasih delala.Delala pa bi zato, ker ne želim NIKOLI biti nekomu v finančno breme in želim vedno prispevati svoj delež.Imam tudi to srečo, da imava veliko stanovanje v hiši z dvema praznima sobama in bodočo babico,ki živi v isti hiši, ki bi z največjim veseljem kdaj popazila na vnučka.Tako, da nimava stanovanjskega problema, ki bi ga morala reševati.
Kaj pa je z tistimi odgovori, da naj si najdem drugega ki mi bo naredil otroka, pa sploh ne vem kaj naj komentiram!!!
Moj fant ni nikoli rekel, da ne želi otroka.Vedno ko pride v stik z kakšnim otrokom kar zleze v voziček, ure dolgo se lahko igra z otroci in se večkrat heca, kako čaka da bo imel otroka, da bo z njim lahko uganjal norčija in nagajal mami.Jaz mislim, da bo zelo dober oče (čeprav bom najverjetneje jaz tista tastroga mama).
Kako je pes prišel v to debato mi ni čisto jasno, lahko pa dodam, da sva si pred enim letom nabavila muco (ki je sicer kao moja) in je nisem še niti enkrat jaz skopala in tudi za redno jemanje zdravil on skrbi in jo kar naprej carta.Tako da lahko rečem, da je zelo skrben in nežen.
In nikakor ne nameravam v nikogar siliti, vendar je to prvič, da pravzaprav ne vem kako ga v nekaj prepričati, brez da bi preveč težila in bi morda dosegla ravno nasprotno.Morda bi bilo bolje, da bi to vprašanje naslovila na moške, ker me pravzaprav zanima kaj je tisti strah, ki večino moških prime ob misli na otroka?Je to strah pred odgovornost ali kaj?Ker tudi vsi vaši moški(prav tako kot vse ve) sigurno niso bili že od VEDNO kar pripravljeni na naraščaj, ampak ste vsi imeli svoja pomišljanja in dvome.In potem se je nekaj zgodilo in ste sedaj pripravljeni postati starši.Torej bi rada vedela, kaj je TISTO, ki vas je prepričalo?!
Moram pa priznati, da je mojega fanta za veliko stvari treba prepričevati na način daaaj nooo in ga tolažiti, da se bo že vse še v redu izteklo in naj mi zaupa, da je že tako najboljše.Ampak to pa res ni stvar, za katero bi bil to ustrezen način.Ali pač?
Mimogrede, stara sem 25 let in četudi bi ga uspela še danes nahecati, da bi bil za, bi tako še minilo nekaj mesecev ker jemljem kt in da nama uspe, pa bo tako do :duda: minilo še najmanj leto in pol.In zame je to taaako daleč.Vsaj to mislim, da razumete.
Zdaj pa prosim kak res dober nasvet in me raje kaj vprašajte, če vas še kaj zanima, da potem ne pride do nesporazumov.
Radi se imejte, Srček
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
