Stefka
|
No, pri nas je bilo nekako takole.
Smo štirje otroci, ko je bila najstarejša sestra stara 20, jaz 12, mlajša sestra 11 in brat 7 let, je mami umrla.
Svojega otroštva pred tem se spomnim kot enega samega norenja sem in tja, stalnega tarnanja, da nimamo denarja, da nimamo za hrano... Vem, da nam ni šlo super z njunima plačama, ampak da sem v tretjem razredu napisala prosti spis o stanju na maminem tekočem računu, ker da je toliko v minusu, da bo morala v zapor... 
Spomnim se tega časa tudi kot ogromnih razlik med nami. Starejša sestra je bila tako in tako toliko starejša, da je živela svoje življenje, jaz sem bila vsa zakompleksana, mlajša sestra čudovita, lepa, krasno je risala, pela tako z občutkom, v glavnem bila je oh in sploh, da ne govorim o bratcu, ki je bil pa itak zakon, že samo zato, ker je bil najmlajši...
Jaz pa ena siva miš... tako nekako se spomnim otroštva do mamine smrti.
Po tem pa, ne rečem, da se oče ni trudil, se je. In to zelo. Glede na to, da je bil prej recimo bolj peti otrok kot oče, je res "mahal ručicama" kolikor je mogel. Pa ne preveč uspešno. Žal je spoznal eno žensko, ki ni bila preveč vesela, da ima otroke in se je nepretrgoma 10 let trudila, da bi se to v njunem življenju čim manj poznalo. Tako da smo, več ali manj, rasli sami. Kar se nam vsem tudi pozna, tako ali drugače.
Seveda z vsemi očetovimi paranojami. Kar je pomenilo, da jaz nisem za vsak slučaj smela ničesar in sem bila ena sama copata svojemu prvemu resnemu fantu. Pri svojih 18 letih, ko sva bila že dve leti par ni smel prespati pri meni.
Moj brat je pri 13 letih sredi tedna, vsak četrtek hodil v K4, da ne govorim, da še do danes, ko je star 25 let ni končal srednje šole... Ker je bil celo življenje revček, ker je rasel brez mame.
V glavnem, pri dvajsetih sem bila zakompleksana, zavrta, neizživeta in nesamozavestna persona nedoločljivega spola po videzu (saj veste, tiste raztegnjene dolge majice, da se ja ne bi videlo, da imam joške)... Potem pa sem dobila nekaj lepih, "propisnih" lekcij. Pustil me je fant, s katerim sva živela skupaj, vmes, ko sva že delala na otročku, nisem vedela ali sem noseča ali ne, potem sem spoznala enega "monglna", sadističnega bivšega alkoholika, ki je bil 13 let starejši od mene in mi je eno leto grenil življenje... ampak sem skozi te lekcije spoznala kdo sem, kaj hočem od življenja in kaj je zame pomembno.
Danes, pri 30 lahko rečem, da sem naredila veliko. Končala sem faks (edina od otrok), imam svojo hišo (in kredite  ), dva otroka, super moža in priženjeno familijo, predvsem pa vem, da sem ženska, imam se za privlačno žensko in v tem uživam. Kljub temu, da imam slabo službo, jo imam, iščem novo in se mi dogaja. Sprejemam izzive, ki mi jih prinaša življenje in hvatam krivine v pozitivnem smislu. Tako, da sem zadovoljna.
Z očetom se slišiva sem in tja, ker se mu tako in tako zdi, da je on svoje opravil, pa mu ne zamerim. Ker ne bi imela nič od tega. Tak pač je. Me včasih jezi in sem žalostna, da je tako, ker se tudi s sestrama razumem samo zato, ker nikoli ne rečem nič in neskončno pazim svoje besede, da ja ne bi bil kdo prizadet (ker onidve sta veeedno revici in vedno se jima godi krivica), zavoljo tega, da bi moji otroci vsaj poznali mojo družino, ampak se ne sekiram, če se ne vidimo tudi pol leta skupaj. Tako pač je in to sem sprejela.
Sem pa zadovoljna s sabo in s svojim življenjem. In to je po mojem največ. Ali so mi to dali starši pač ne vem. Je pa važno, da to imam.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
STEFKA
