PIAF
|
Moje otroštvo ni bilo lepo. Odraščala sem samo z mamo in v nenehnih lažeh. šele pri 19-ih sem izvedela, da ima oče (živel je v tujini) še družino v tujini, pri svojih 28-ih letih, ko sem bila noseča, pa mi je moj oče ("stric") povedal, da ni moj oče. Mama mi še sedaj, ko sem stara 33 let, ni povedala, kdo je moj oče (se izmika, trdi, da je ta, ki sem ga vso otroštvo smatrala za očeta). Laži pa se še kar nadaljujejo, čeprav sem že odrasla ženska z družino. In ko jo dobim na laži, popeni in se izmika ter si zmišljuje vse živo. Ko ji dokažem, da je lagala, mi reče, naj se ne vtikam v njeno življenje. Če bi vam povedala konkretne primere, bi bili zelo osupli! Šolo sem delala z odliko, bila sem samozavestna, ker sem se skozi dokazovala. Mama kot samohranilka mi je skozi vcepljala v glavo, da se ne bom "skurvala" (sori za izraz), da je najprej šola, potem čage (na katere itak nisem smela hodit). Če sem zamudila 1 minuto popoldan, ko sem se šla igrat v bližnji kraj k sošolkam, je popenila...Bila sem prestrašena, bala sem se je, nisem ji nič zaupala, lagala sem ji, da sem lahko vsaj malo živela tako kot svoji vrstniki. Imela sem samo 2 fanta, vedno, ko se mi je kateri približal, sem pomislila na mamine besede in sem se v trenutku ohladila. Glede teh stvari sem srečna, da nisem zapadla v slabo družbo in mamila, ampak se dajo te stvari drugače povedat. O moških mi je govorila, kako so vsi grdi itd.itd... Vse je reševala z drenjem in še enkrat drenjem in agresijo nad mano! Doštudirala sem, ker sem bila toliko sposobna in vztrajna, kljub maminim prigovarjanjem, naj grem raje 2 leti, kaj če bom prej zanosila... Samozavestna nisem še sedaj, borim se s tem že vso življenje in večkrat jočem. Sploh pa imam ful probleme v stikih z ljudmi. Dobim enostavno neko blokado, sem skozi napeta...V službi, če mi kaj ne rata ali se zmotim, se počutim tako grozno, da bi v tistem trenutku najraje izginila iz tega sveta. Hudo je, ko pomislim na to. Nerada govorim o tem, ampak je bila tukaj odprta tema in sem se spomnila vse za nazaj. Trudim se, da do svojih otrok ne bom takšna (hvala bogu imam moža, ki je samozavesten). Včasih se zalotim, da sem takšna kot moja mama in mi je potem hudo in žal, to so pač geni, ki se jih trudim izkoreninit. Naj povem še, da šele sedaj ko sem odrasla spoznavam, da moja mama sploh ni tako samozavestna kot je to kazala, d aje v bistvu nemočna, krhka, ki je imela sama grdo življenje. Zato sem to vse zatlačila na stran, se normalno pogovarjam z njo in ji pomagam, čeprav sem še vedno večkrat prizadeta, ker ima takšen odnos do mene, ko je slabe volje. Ko pa je dobre volje, pa smo vsi angelčki.
|