mojcaziga
|
Nikoli me ni bilo strah smrti. Edina želja v zvezi s tem je bila, da ne bi pred tem trpela. V nosečnosti pa se mi je vse podrlo v 32. tednu, ko so se mi prvič resneje zamajala tla zaradi krvnega strdka. Vse se je sicer srečno končalo, ampak tistega dne ne bom nikoli pozabila. In edina želja mi je bila preživeti in doživeti rojstvo prvega otročka in seveda videti ga odraščati. In takrat sem prvič začutila tak tesnoben občutek v zvezi s smrtjo, ki se je še poglobil tri dni po rojstvu, ko je sinček prenehal dihati. Stala sem kot kamen, medtem ko so ga oživljali in potem se je vse ponovilo še trikrat. Ko je bilo najhuje, sem si že želela naj bo že enkrat konec, na tak ali drugačen način. Ta cikcak iz življenja v smrt in obratno me je utrudil in...............................Vse o čemer sem razmišljala je bila smrt, v vsem sem videla nevarnost, bila sem na robu psihičnega zloma - jaz, vedno trdna oseba, oseba, pri kateri ponavadi drugi iščejo uteho in naslon. Nisem se znašla v novem položaju. Vse pa se je spremenilo 3 tedne po porodu. Sredi belega dne me je začelo strašno dušiti in sploh nisem prišla do zraka. Peljali so me v bolnico, kjer so me komaj rešili - imela sem masovno pljučno embolijo in baje sem ponucala vseh 7 življenj (zdravnikove besede). Povedati pa hočem to, da na začetku sem hlastala za zrakom in mahala, ampak kmalu padeš v tako res počasno stanje, ko vse dojemaš umirjeno, vse se upočasni in se ne zavedaš svojega trpljenja. Nisem čutila ničesar, ne pomanjkanja zraka, ne bolečine, bila sem umirjena, spokojna. In ne, ni me več strah smrti. KO bo prišel moj čas, bo in tega se ne bojim.
LP, MOjca
|
Natisni
Samo tega neeee, raje sirova. 
.
